Lička gor

Sedim na balkonu, opazujem rožice in ptice, ki letijo. Svobodno. Lahkotno. Smejim se. Sebi in njim. Tako drugače, tako nekoč nepoznano, a sedaj tako domače. Svojo roko položim na srce, zaprem oči in izdihnem vse kar mi ne služi več. Tako svobodno. Tako domače. Tik zatem dobim sporočilo: “Hvala, da si mi pomagala priti do moje avtentičnosti.”, in se ponovno nasmejim. Beseda za katero sem nekoč že slišala, a je nisem mogla v polnosti živeti. Se omejevala, sebe, včasih drugih mene. Pustila, kdaj poniknila, v luknje, ki so mi takrat predstavljale dovolj varnosti, da sem nekaj časa ostala v njih.  Slediti sebi, ni enostavna naloga, sploh, če smo kolektivno zasidrani…

Koliko, “Dovoli, da ti povem svojo zgodbo.” si dovolimo? Koliko dni prebedimo, ker gremo spat z občutkom, da nismo dovolj. Ne sebi, ne drugim. Koliko “oprosti, da sem tak/a, povemo drugim, ker ne znamo, ne vzdržimo biti s tem kar smo.” Bolje mi je tako. Si povemo. A z vsakim odrinjenim, odrinemo sebe še bolj. Od svojega bistva, stika s seboj. Se damo v stanje avtopilota. Jutro. Popoldan. Noč. Saj delamo, se premikamo. Vsaj um v naših glavah, nam da potrditev, da smo pri sebi. Sebe spoznati? Jutri. Jutri, ki zares redko pride, ker je preboleče, da bi šli vase. Si dali čas, da bi zares sebe globlje spoznali. Razumem,…

Če bi potegnila rdečo nit vseh lanskih svetovanj, vaših vprašanj, bi verjetno izpostavila to vprašanje, za katerega si upam trditi, da si ga je postavil že vsak od nas. Velikokrat znamo odlično svetovati svojim partnerjem, prijateljem, otrokom, … ko pa se znajdemo s tem vprašanjem sami pri sebi, pa največkrat zapremo oči, požremo slino, pogled usmerimo proti tlom, na skrivaj obrišemo solze, ki polzijo po našem obrazu, stisnemo zobe, na lička usmerimo rahel nasmešek, potisnemo, menjamo temo in gremo. Se zavemo, a hkrati bolečino potisnemo še globje. Lažje je tako, si povemo. Pa je res? Bolečina pluje z nami. Zakaj pravim, da pluje?, ker pridejo dnevi, ko je boljše in…

Odločitev …. saj zveni tako enostavno, šolsko, svetovano in hkrati kdaj zares je, dokler v vseh teh odločitvah kdaj povsem ne izgubiš sebe. Kdo? Kaj? Kdaj? Zdaj? Nisem še pripravljen/a. Bom kdaj sploh?, Kaj si zares želim? – nam v mislih nenehno odmeva. Misli ti švigajo skozi glavo, pogovarjaš se z drugimi, hkrati neštetokrat sam s seboj, da bi le spoznal, dojel katero pot izbrati. A globoko v sebi že veš kam, kdaj, zakaj- a pogum, veš tisto pogum nam kdaj presneto zmanjka. Včasih se zdi, da čakamo, čakamo nekoga, ki se bo odločil namesto nas. Nekoga, ki bo prevzel naše razmišljanje, naše želje, vrednote in sprejel odločitev, ki bo…

Vedi, da bodo prišli dnevi, ko boš nekomu:  – preveč čustvena, – preveč borbena, – preveč samozavestna,– preveč empatična, – preveč povezana, – preveč karakterno močna, – preveč občutljiva, – preveč z željo po več, – preveč glasna, – preveč ??? Za koga je ta preveč? Največkrat na terapijah iz vaših ust slišim ravno to besedo, da smo preveč. In vas čisto razumem, ko vam je težko, ker sem se sama dolgo let obremenjevala z nalepko: “preveč čustvena”. Velikokrat sem takrat izbrala umik, češ, da je biti čustven nekaj tako zelo narobe. Pa potlačimo, zapremo se pred lastnimi občutki, čustvi. Zapremo se v svoj mehurček, ker bi preveč bolelo, če bi koga spustili vanj. In potem se vprašam,…

Kaj, ko bi ti rekla, da si zaslužiš več! Kaj, ko bi ti rekla, da zmoreš več kot misliš? Kaj, ko bi rekla, da verjamem? Da ti verjamem, ko praviš, da ne zmoreš? Da ti verjamem, ko praviš, da bi najraje obupal/a. Da verjamem, da ne zmoreš več prepričevati slehernega, ki ga srečaš, da si dovolj. Veš naše življenje je res zanimivo, predvsem na jutranjih sestankih, popoldanskih kavicah, ob večerjah se velikokrat pogovarjamo o drugih. O njihovih težavah, padcih, tudi vzponih navsezadnje. Pravimo, da imamo ob sebi prijatelje, a le redko slišim, da tem prijateljem tudi zaupamo. Da jim zaupamo svoje težave, svoje rane, svoje padce in da, tudi vzpone…

Sedela sem. Sedela na klopci in čakala, da me sprejmejo. Sama s čakanjem zares nimam težav, tiste ure, minute izkoristim za samorefleksijo in opazujem kakšen je svet in kako sama delujem v svetu.  Kaj lahko izboljšam in na čem lahko gradim? So moja vprašanja, ki se jih vprašam vsak dan.  Pa pride mimo starejši mož, sramežljivo pristopi k meni in me vpraša kje je zgradba, kjer je zobni rentgen. Opazim, da je izgubljen. Vstanem in mu pokažem. Zahvali se mi in se mi nasmehne. Dokaj hitro pride nazaj, ker je pozabil masko in se mi še enkrat zahvali za pomoč. Pa pristopi drugi mož, ki mi v jezi razlaga kako…

Kaj, ko bi ti rekla, da si napaka? Kaj, ko bi ti rekla, da si čisto povprečen, povprečna? Kaj, če bi ti rekla, da ne zmoreš? Da res ne vem zakaj si na svetu? Kaj, ko bi ti v obraz povedala, vse kar vztrajno sam/-a sebi govoriš vsak dan, ko stojiš pred ogledalom? Kaj, ko bi začela, da si hmmm, vse najslabše? Bi me ustavil/-a? Bi mi verjel/-a? Kako globoko bi te zadela? Bi me skušal/-a prepričati v nasprotno, bi molče gledal/-a proti tlom ali bi zapustil/-a prostor v katerem sem te nagovorila? Pred kratkim sem bila na tečaju na Bledu. Med odmorom smo se sprehajali okrog jezera. Bilo je…