“OGLEDALO, KDO SEM?”

Sedim na balkonu, opazujem rožice in ptice, ki letijo. Svobodno. Lahkotno. Smejim se. Sebi in njim. Tako drugače, tako nekoč nepoznano, a sedaj tako domače. Svojo roko položim na srce, zaprem oči in izdihnem vse kar mi ne služi več. Tako svobodno. Tako domače. Tik zatem dobim sporočilo: “Hvala, da si mi pomagala priti do moje avtentičnosti.”, in se ponovno nasmejim. Beseda za katero sem nekoč že slišala, a je nisem mogla v polnosti živeti. Se omejevala, sebe, včasih drugih mene. Pustila, kdaj poniknila, v luknje, ki so mi takrat predstavljale dovolj varnosti, da sem nekaj časa ostala v njih. 

Slediti sebi, ni enostavna naloga, sploh, če smo kolektivno zasidrani v prepričanjih, da moramo slediti drug drugemu. Da je tako edino prav. Da je tako edino uspešno. Da je tako edino priznano. In kopiramo drugega, da najdemo sebe. Se kmalu spet izgubimo, ker zares ne sledimo sebi. Svojim željam, svojim potrebam, svoji intuiciji. Zvezani, podrejeni, potolčeni. Želimo si sicer, da bi glas iz naših glasilk naposled le prišel ven, a tako zelo kdaj ne gre. V glavi sestavljena celotna misel, poved, a besede premlevamo le v umu, kjer je dovolj varno, da so. Ni enostavno. Kdaj občutno mučno. Z očmi nakažemo, da želimo v višje nadstropje, a besede kdaj ne sledijo. 

“In kaj potem, kako naprej?”, me vpraša

Potem… pride obdobje, ko se popolnoma sesuješ. Zlomiš. Telo je utrujeno. Tudi ti. Obdobje, ko dovoliš, da vsa bremena padejo s tebe. Obdobje, ko z očmi dovoliš svojemu srcu, da začuti. Obdobje, ko zaboli, a hkrati obdobje, ko si dovoliš začutiti vso težo, ki si jo nosil/a tekom let, težkih preizkušenj, situacij. Pride obdobje, ko začutiš sebe. Obdobje, ko si DOVOLIŠ začutiti sebe. Občutiš žalost, jezo, strah, razočaranje, paleto vsega in hkrati svoje telo, ki ti sporoči, varno je. Spusti.  Dovoli.  Spusti solzo, več njih. Začut svoj utrip. Dotik na svoji koži. Objem povezave s seboj, ki si jo tako zelo pogrešal/a. 

Se močno objameš, kolena potisneš k svojemu srcu, da se začutiš. Spustiš in končno dovoliš, da besede sledijo. 

Si poveš: “Ljubi moj otrok, kaj potrebuješ?”, se začutiš še močneje in prepustiš. Za trenutek občutiš zmedo, ker ne veš ne kaj in kdo si ter kaj bo naprej. A prvič v življenju resnično začutiš sebe, ker dovoliš. Se sprejmeš takšno kakšna, kakšen si. In ta občutek, kljub temu, da je na začetku nepoznan, te pelje naprej po poti povezovanja s seboj. 

Na novo se spoznaš, se tekom dneva večkrat ustaviš in se vprašaš: “Kaj potrebujem ta trenutek, kaj občutim ta trenutek?”. Dovoliš si začutiti sebe. Odkrivaš novo, novega sebe. Prepoznavaš kaj zate deluje in kaj ne. Kaj je zate aktualno in kaj ne.  Ljudje, ki so te poznali, te še vedno poznajo, a za trenutek ali več njih, dvomijo ali se vprašajo, “Kaj se dogaja z njo, njim?”- a ti veš, da končno živiš sebe. Odpadajo prepričanja, ki si jih živel/a, da bi ugajal/a drugim. Odpade maska, ki si jo živel/a, da bi pripadal/a, bila sprejeta. Odpade zagovarjanje, zakaj živiš, kot živiš. In pride neskončna svoboda, ker si dovoliš živeti po svoji poti avtentičnosti. 

Zato, ko me vprašajo, “Kako najti sebe?”, veš pride trenutek, ko se sesuješ, da se ponovno najdeš. 

Avtentičnost? Vsak od nas jo ima. 

Najdi svojo in si jo dovoli živeti. 

Kaj pa tvoj notranji otrok potrebuje?

Objem, Amadea

#Ličkagor