KOLIKO STOP TRENUTKOV SI ZASE DOVOLIŠ?
Koliko, “Dovoli, da ti povem svojo zgodbo.” si dovolimo?
Koliko dni prebedimo, ker gremo spat z občutkom, da nismo dovolj. Ne sebi, ne drugim.
Koliko “oprosti, da sem tak/a, povemo drugim, ker ne znamo, ne vzdržimo biti s tem kar smo.”
Bolje mi je tako. Si povemo. A z vsakim odrinjenim, odrinemo sebe še bolj. Od svojega bistva, stika s seboj. Se damo v stanje avtopilota. Jutro. Popoldan. Noč. Saj delamo, se premikamo. Vsaj um v naših glavah, nam da potrditev, da smo pri sebi. Sebe spoznati? Jutri. Jutri, ki zares redko pride, ker je preboleče, da bi šli vase. Si dali čas, da bi zares sebe globlje spoznali. Razumem, svet v katerem smo, se hitro premika. Minute sebe, več ne cenimo. Ne da ne bi želeli, ker enostavno ne znamo. Ne znamo vzdržati s svojimi občutki, kaj šele z občutki drugega. In bežimo, vstran od sebe, drugih. Lažje bo. Zadihal bom.
Pa se zamotimo. Z dejavnostmi, napravami, dan v noč, noč v dan. Jutro pokuka v dan, vstanemo, srečamo ljudi, redko pozdravimo, kaj šele drug drugemu nasmejimo. Kaj šele delimo sebe. Lažje bo. Obsojanj ne bo. Se umaknemo, največkrat sebi. Da bi sedeli na kavču, brez zunanjih dražljajev okrog sebe, pro**leto težko. Kam naj usmerim svoje misli? Kaj naj z vso bolečino, ki priplava na površje? Le redko nas naučijo kaj in kako usmeriti, da bomo sebe ponovno začutili z vsem kar smo. Velikokrat slišimo: “Otroke je potrebno dati v čim več aktivnosti, da ne bodo delali lumparij.” Pa vstanemo. Se zamotimo. Gremo naprej. Lažje je. Z molkom kaznujemo sebe in druge.
A hitro se ti vsi majhni vozlički tekom življenja napletejo v veliko kepo, ki se kar in kar noče razvozlati. A ji zares damo priložnost, da se? Koliko STOP trenutkov sebi dovoliš? Koliko miru v sebi začutiš, si dovoliš? Koliko mej postaviš? Kdaj zidove okrog sebe, da ne bi bolelo? A pride, pride vse za nami… naseli se v obliki strahu, jeze, žalosti, razočaranj po vseh naših telesih, v organe, dele telesa, ki nam kažejo pot iz bolečine, a ne slišimo, ne vidimo. Čeprav dobro vemo. Soočiti se sami s seboj ni enostavno. Na površje priplava ogromno potlačene bolečine, občutkov, za katere se včasih vprašamo: “Ja, kako sem do sedaj sploh lahko preživel/a?”
A zmotno živimo v prepričanju, da je pomembno le mentalno telo. Vse je povezano, in dokler ne ozavestimo našega čustvenega, energijskega telesa, bo fizično in mentalno kričalo. Na nas vseh pa je, če si bomo dovolili in se usedli na kavč. Kavč, kjer si bomo bomo dovolili začutili sebe. Februar, april – meseca, ko nas je zadelo. Si zares dovolimo čutiti drugo osebo, ki je ob nas? Kaj se v nas dogaja ob njih? Kdo sem jaz? Brez drugih? Telo govori. Dovoli si, da mu prisluhneš. Da mu daš, to kar potrebuje. Mir. Ljubezen. Najprej sebi.
Življenje nas kliče. Kaj boš sebi dal/a?
