ZAČUDENIH POGLEDOV, APATIČNIH SOSEDOV

S čajem v roki, si zavrtim svoje najljubše komade, se pokrijem s toplo odejo in pogledam skozi okno, kjer se veje dreves premikajo in kažejo svojo moč. Zapiha, močno… SPREMEMBA. Tokrat pišem o minljivosti življenja, ki pravi, da je celoten pogojen obstoj, brez izjem, v nenehnem stanju spreminjanja ter z nešteto priložnostmi, ki se nam kažejo in jih doživljamo. O priložnostih, ki jih kdaj izpustimo, ker se bojimo, o priložnostih, ki jih ne zagrabimo, ker razmišljamo, kaj pa če… Pa pride panika in skupaj z njo tesnoba, ko naše življenje kaže spremembe. Ostajamo brez trdnosti in stabilnosti in posledično občutka varnosti, ki smo jo imeli ob tem.

Nastopil je mesec, ko se toplo in hladno menjata in svežina pride v ospredje. Mesec, ko se nam bo stisk rok zdel še bolj intenziven in ko bo dotik povedal še več. Tisti močan, blagodejen, zdravilen, ko te bo nekdo objel, ko boš žalosten, vesel ali preprosto, ko si boš želel vedeti, da nisi sam. Prihaja mesec sprememb, mesec prihodov in odhodov. Nekateri se jih močno bojijo, nekateri jih sprejmejo, nekateri si zatiskajo oči, nekateri pa krenejo pogumno naprej. Kaj je pravilno? Slediš sebi, se sprašuješ in se trudiš, da ne obtičiš na eni točki ter se s tokom premikaš naprej. Ker je minljivo, služba, odnosi, aparati,… Spreminjamo se tudi sami, toliko žalosti na delovnih mestih, toliko neizrečenih besed, toliko nepristnih odnosov in želje, da bi bilo to več. Če bi le spremembi rekli, DA!

Pa se sprašujem: “Kdaj nam je postalo tako vseeno?”, kdaj preprosto smo se odločili, da bomo manj kot smo zmožni, da bomo sprejeli vse spremembe, razen svoje ne. Se kdaj zalotite, da ko ste na pijači z družbo, da se namesto o dobrih stvareh, pogovarjate o slabih? Se kdaj zalotite, da se tekom pijače z znanci, prijatelji, sodelavci, družino, pogovarjate o drugih? Se kdaj pogovarjate o tem, kdo in kaj ste, o vaših dosežkih, o tem na katerih področjih ste osebnostno napredovali ali molčite in pustite, da samo drugi govorijo in vodijo pogovor? Ali ste kdaj tiho, da vas ne bi kdo sodil prehitro? Ali kdaj zapustite pogovor, ko vam ob njem več ni prijetno ali vseeno vztrajate? In po vsem tem, ali se vam zdi, da to sploh niste več vi? Da vam to ne ustreza več? Boste sprejeli, da je kdaj pravilno, da ste tudi sami minljivi? Da je v redu, da se spreminjate, da je v redu, da vam določeni ljudje več ne ustrezajo, da je v redu, da se postavite zase, da je v redu, da kdaj govorite o sebi in svojih dosežkih in da je v redu, da preprosto ste to kar ste. In da je v redu, da sprejmete, da tudi če ste za druge čudni, da se sami počutite bombastično? Ljudje težko sprejmemo, da je nekdo drugačen. Še težje, da se nekdo ali nekaj spreminja, ko smo se že navadili, na to osebo, stvar, situacijo. Ker obsojati nam je lažje. Podpirati nekoga pri spremembah in skupaj z njim iti čez vse faze, oh delo! Pa raje zamižimo pred spremembo, osebo in se delamo, da tega in njega ni.

Tako kot se lahko kdaj pokvari kakšen aparat, ki ga imate doma in preprosto ne deluje več, tako čisto mogoče je, da več v istem okolju ne funkcionirate vi. Ne gre, ker tudi sami niste več enaki. Truditi se biti boljša verzija sebe in čestitam vam za ta pogum! Okoliščine vas spreminjajo, oblikuje se nov krog ljudi. Staro gre v pozabo, novo se trudi priti v ospredje. Kaj boste izbrali pa je na vas. Nov žarek veselja, nova pot, novi ljudje, novo in grozljivo hkrati, ker ne veste kaj pričakovati. Se prepustiti ali zatreti sebe in vztrajati pri starem?

Kaj, če se zgolj prepustite? Sodbe naj ostanejo doma, jih poteptajte. Tako do sebe tako do drugih. Življenje je preveč lepo, da bi se obsojali in gradili svet na tem, da ponižujemo in širimo negativno. Vsak sprejema svoje odločitve, vsak se spreminja v svojem tempu. In naj so posledice pozitivne ali negativne, so napredek. Spreminjamo se in rastemo tekom vsake izkušnje. Kdaj katera zaboli, ker je ne pričakuješ, a ti odpre nova vrata v svet novih priložnosti.

Zato, kje se boš ustavil ti? Boš ti zares ti ali boš igral, da si vse drugo, samo to kar si, ne? Samo ti lahko izbereš zase. Torej, kaj veš? Kaj je še mogoče?

Lička gor,

Amadea*