HEJ TI, SE PREPOZNAŠ?
Se sprehajam po ulici sredi Ljubljane. Hvaležna, da sem našla čas zase. Nekoč vem, da nisem bila zmožna se sprehajati sama. Mislila sem, kaj za vraga si bodo mislili, če me bo kdo videl, da sem sama. Pa sem šla. Zadnja leta večkrat na teden. Tisti, ki me poznajo vedo, da rada opazujem. Sedim in zgolj gledam. Takrat odložim telefon. Pa vidim mamico, ki sina prosi, da naj ne joče, ker fantki ne jokajo. Fantek skloni ramena. Pa pride mimo lepo urejena ženska, srednjih let. Njen obraz kaže, da je naveličana že vsega. Briše si solze, gleda dol in globoko diha. Naključno sreča nekoga, ki jo vpraša: “Dolgo te nisem videl, kako si?” Pravi: “Super sem veš, lepo te je videti, a se mi mudi.”, gre naprej in si še enkrat obriše oči. Zatem se poleg mene usedeta fant in punca, katera mu zaskrbljena razlaga, da ne ve kako naj mami pove, da hodi na skupinsko terapijo. Da se boji, kako bo sprejela. Pa dve srednješolki gledata Instagram profil ene punce in se norčujeta, zakaj punca nosi samo ponaredke blagovnih znamk. Pa se usede starejši par, vsak s svojim sladoledom in žena možu pravi: Zakaj si naročil ta sladoled zase? Naročil bi tega kot ga imam jaz. Tvoj ni dober!” Mož se ji opraviči in me žalostno pogleda. Opazujem, kako lahkotno priskaklja do mene majhen vrabček, me pozdravi, začivka in poleti, 1, 2, 3, in že ga več ni. On leti! Obenem se fant na drugi strani zateka k športu, in pove prijatelju, da super, da greva malo kolesarit, da mu doma ni treba razlagati zakaj je slabe volje. Pa znanka kasneje pride do mene in se mi izpove, da jo že 5 let ni noben vprašal: Kako si?” Pa jo vprašam, a ti je to v redu? Pove: “Ne, a naučila sem se živeti s tem”. Pa jo objamem. Jokave obe. Zbriševa solze, gledajo naju vsi. A nama ni mar, 8 objemov rabimo – pravijo, da vsak dan. Vztrajava, do nasmeška!
Kdaj za vraga smo postali vse to? Kdaj smo se naučili, da ni dobro govoriti o čustvih? Da ni dobro, da hodimo na terapije? Da ni dobro, da smo žalostni?
Da ni dobro, da nas kdaj preprosto ni? Da ni dobro, da smo to kar smo? Da ni dobro, da imamo svoj okus? Svoje želje? Svoj glas? Da kdaj ostanemo zvesti svojim potrebam? Da ni dobro, da imamo lička kdaj DOL?
Kdaj smo se naučili, da se pogovarjamo zgolj o drugih? O tem kaj si mislijo drugi? Zakaj nam je tako težko vprašati nekoga: “Kako si?”
DVE BESEDI! DVE!
Povej mi ti. Si bil kdaj v takšni situaciji? Si kdaj koga spregledal? Bodisi nehote ali bodisi zato, ker se ti ni z njim dalo ukvarjati? Si kdaj obsojal sebe, da ne moreš naprej? Da ne veš, zakaj točno se ti nekaj dogaja? Da moraš biti srečen, ker je to pač sprejemljivo? V šoli, študiju, na delovnem mestu, v celotni okolici? Oh ja, ker takrat si sprejet.
Ljudje, na svetu smo zato, da smo si v oporo. Da smo kdaj presneto slabe volje, kdaj jočemo, kdaj brišemo solze drugemu ali sebi sredi centra Ljubljane in kdaj zgolj z očmi nakažemo, da rabimo pomoč. Ker fantki jočejo! Ker ljudje hodijo na terapije! Ker ljudje kdaj preprosto niso srečni! Ker kdaj ljudje rabijo, da jih vprašaš: Kako si?” IN JA, ni treba da ti je to prijatelj. Kolikokrat se ti zgodi, da si polepšal dan babici, ki ti razlaga o toplem vremenu sredi avtobusa, čeprav se ti mudi in čeprav si siten danes. Ker to je energija. Ljudje se začutijo. In ni naključje, da te nekdo ali nekaj najde ravno ob tistem času, ko nekaj najbolj potrebuješ. Pa naj je to slika, oseba, napis ali zgolj dejstvo, da če se ti joče, sredi Ljubljane, pač joči! Da če hočeš svoj okus sladoleda, ga naroči!
Zakaj potem, nekaj hlinimo? Zakaj nas skrbi, kaj si bo mislila okolica? Ker, če smo že sebe izgubili nekje sredi mesta, zakaj se potem obremenjujemo, če se še izgubimo v glavi koga drugega? Kdo nas je naučil, da nismo vredni, če nismo srečni? Če nismo veseli? Če rabimo pomoč?
Lička gor ali dol, naj so tvoja. Naj šteje tvoj glas. Tvoja moč. Tvoja osebnost. Ker si vreden!
Povej mi ti, a poznaš koga? Mogoče sebe?
Torej kaj potrebuješ?
Ma za vraga, izberi svoj okus sladoleda! PREJEMAJ IN NE USTAVI SE!
Lička gor,
Amadea*
