KAKO NE IZGUBITI SAMEGA SEBE?

Če bi potegnila rdečo nit vseh lanskih svetovanj, vaših vprašanj, bi verjetno izpostavila to vprašanje, za katerega si upam trditi, da si ga je postavil že vsak od nas.

Velikokrat znamo odlično svetovati svojim partnerjem, prijateljem, otrokom, … ko pa se znajdemo s tem vprašanjem sami pri sebi, pa največkrat zapremo oči, požremo slino, pogled usmerimo proti tlom, na skrivaj obrišemo solze, ki polzijo po našem obrazu, stisnemo zobe, na lička usmerimo rahel nasmešek, potisnemo, menjamo temo in gremo.

Se zavemo, a hkrati bolečino potisnemo še globje.
Lažje je tako, si povemo. Pa je res?

Bolečina pluje z nami. Zakaj pravim, da pluje?, ker pridejo dnevi, ko je boljše in pridejo dnevi, ko se nam zdi, da nam bo naslednji val dobesedno vzel življenje. Zakrčeni. Siti. Sebe in vseh. In po bitki z valovi, v daljavi opaziš nekaj kar ti da moč, vsaj za trenutek, da pluješ naprej. Nimaš zares pojma kaj počneš in kako naprej, a nekaj v tebi ti vseeno ne da miru, da vztrajaš.

Prosiš za pomoč, sam pri sebi, včasih tam gor.
Včasih v nekaj v kar verjameš samo ti.
Zaupaš, prosiš. Zlomiš se.
Posameznik. Otrok. Družina.

In takrat, … takrat zadihaš. Odpreš se, sebi… odpreš se partnerju … odpreš se svojemu otroku. Nekaj najlepšega mi je, ko tekom svetovanj vidim, kako si klienti ali starš- otrok, končno dovolijo začutiti sebe. Spustijo meje, zidove, … SPUSTIJO. Sebe k sebi in drug k drugemu.

Veliko lažje bi bilo, če bi nam že v zibelko dali navodila, kako se prebiti v težkih situacijah, kako ne izgubiti sebe, kako biti svoj, kako verjeti v sebe, ko plujemo v nasprotno smer, … A življenje, okolje, ljudje ob katerih odraščamo, se učimo- so nam ta navodila, da zares spoznamo sebe, se učimo skozi težke procese življenje. Odnosi zrcalo, s tem s čimer se resnično borimo znotraj sebe.

In, ko pričneš delati na sebi, odkrivaš sebe – plast za plastjo. Odkriješ. Nekaj kar se ti neprestano izmika. Nekaj kar včasih težko sprejmeš – spremeniš, preoblikuješ. Včasih odkriješ plast, ki odkrije delčke, ki si jih skrival in te opolnomoči, opogumi. Včasih plast, ki te spomni, kaj si potisnil v nezavedno. Potlačil. Boli, oh kako takrat boli. Zlomiš se, verjetno že tolikokrat, da več ne šteješ.

Ne, v zibelki nam tega ne povedo. Navodil ne (pre)dajo. Življenje je tisto, ki nam pove. Odnosi so tisti, okolje je tisto, ki nas lahko opogumi, da spoznamo sebe. Da se zavestno odločimo, izberemo sebe. Bolelo bo. Seveda bo. Pride žalovanje. Čas. Vzemi si ga. Spomni se: – kdo si!, – katere so tvoje vrednote, – kaj je tvoje poslanstvo, – kje si pozabil/a nase, – ob katerih odnosih se počutiš manjvredno, – kateri ljudje so tvoji največji navijači?, – čez katere težke preizkušnje si šel, šla … in ljuba duša… si še vedno tukaj!

Veš, vsi se kdaj zlomimo. Tudi sama nisem izjema.

A potem se spomnim na stavek, ki mi ga je povedala ena izmed mojih mentoric: “Najdaljši odnos, ki ga boš kadarkoli imel/a, ga boš zares imel/a sam/a s seboj. Na tebi je, kako ga boš usmerjal/a.”

Lička dol. Lička gor. Pogumno. Življenje.

Amadea*