POSTAVLJEN V KOT ODLOČITVE

Odločitev …. saj zveni tako enostavno, šolsko, svetovano in hkrati kdaj zares je, dokler v vseh teh odločitvah kdaj povsem ne izgubiš sebe.

Kdo? Kaj? Kdaj? Zdaj? Nisem še pripravljen/a. Bom kdaj sploh?, Kaj si zares želim? – nam v mislih nenehno odmeva.

Misli ti švigajo skozi glavo, pogovarjaš se z drugimi, hkrati neštetokrat sam s seboj, da bi le spoznal, dojel katero pot izbrati. A globoko v sebi že veš kam, kdaj, zakaj- a pogum, veš tisto pogum nam kdaj presneto zmanjka.

Včasih se zdi, da čakamo, čakamo nekoga, ki se bo odločil namesto nas. Nekoga, ki bo prevzel naše razmišljanje, naše želje, vrednote in sprejel odločitev, ki bo skladna z nami. Kdaj se zdi, da bi to bil najlažji korak, morda celo najhitrejši. Ena skrb manj. A naposled nam to vseeno ni všeč.

Predati sebe, svoje življenje nekomu, enemu, da odloči, da sprejme. Je to zares njihovo, da odločijo? Ali je zares naše in se le bojimo sprejeti pot, ki bi bila skladna z nami? Skladna z našimi občutki, čustvi, idejami, vrednotami… četudi za ceno, da bomo v očeh nekoga odrinjeni, nesprejeti, čudni?

Veste …. dnevno smo postavljeni pred odločitve, odločitve kakšni bomo v odnosu do drugih, kakšni bomo v odnosu do sebe, kakšni bomo vstopali v svet. Katere odločitve bodo za nas pravilne, da bomo zmogli stati za njimi, tudi, ko nam bo najtežje? Katere odločitve bodo tiste, ki nam bodo dale občutek, da se nismo predali v odnosu do sebe ali drugega? Katere odločitve bomo sprejeli, da bomo podprli sebe, četudi za ceno, da bomo nekje postavljeni v kot.

Kaj bomo verjeli? Kaj bomo živeli? Koga bomo živeli? Koliko sebe bomo zavrnili, da se bomo čutili sprejete? Koliko obsojanj dopustili in kdaj nam bo zares dovolj? Kdaj bomo zmogli povedati, konec odnosu, ki nas ne polni več, konec službeni poti, ki od nas zahteva, da smo to kar resnično nismo, konec prijateljstvu, kjer ni vzajemnega doprinosa, konec nenehnega boja s seboj.

Čakamo odločitev, nekoga… a kako zelo pozabimo, da je odločitev o nas samih že zapisana v nas. Pozabimo dovoliti si ponovno začutiti sebe. Pozabimo ravnati v smeri odločitve, ki je za nas najbolj skladna. Odločitve, ki nam dopušča notranji mir, nasmešek na obrazu, ko samo pomislimo nanjo. Pozabimo, da ta odločitev živi v slehernemu od nas, ko se zares odloči, da bo živel sebe in ne zgodbo drugega. Pozabimo, da odločitev drugega še ne pomeni odločitve, ki je skladna tudi za nas.

Kdaj bomo dojeli? Dojeli, kako zelo pomembno je, da vemo kdo za vraga smo brez nazivov, vlog. Kdo smo, ko se neštetokrat izgubimo, kdo smo, ko bijemo bitke, ki jih nihče ne pozna. Kdo smo, ko kdaj ne zmoremo biti močni, polni, veseli? Kdo smo, ko odložimo uniformo? Pravo verzijo sebe. Ranljivo. Popraskano. Popisano?

Veste, neštetokrat bomo še postavljeni v kot. In takrat se vprašaj, zares vprašaj. Se zares odločam zase? Zares živim sebe?,

če ne… kaj boš naredil/a?

Veš zakaj? Da najdeš, kaj je tvoj zakaj!

Moj zakaj so LJUDJE. In hvaležna sem za vas, ker ste vi tisti, ki ste mi nevede pomagali, da sem se odločila za SVOJ ZAKAJ.

NAPREJ. SEBI ZVEST.

Lička gor, objem,

Amadea