RANA NA RANO, KRIK. KORAK PO KORAK, PROSLAVIT!

Življenje. Potovanje skozi obdobja temačnih dni in nebeških sijajev. Po poti, posuti s kamenčki, vejami, majhnimi živalmi, ki kažejo, da ni potrebno biti velik, da si velik. Včasih potovanje več duš skupaj, včasih le ene. Tiste ene, ki točno ve kam in kako. Včasih pa pride dan, ko se izgubi. Med drugimi, v sebi. Težko spregovori, noben je ne posluša. Skrije se. Lovi se. Rabi srce, ki razume. Obtiči. Bum, je ni.

Težko ji gre z jezika, kaj vse pritiska na njene rane, a naposled le zaprosi za pomoč. V sebi nosi bolečino, ob kateri težko postavi besede. Njen dih je neverjetno hiter, srce utripa hitreje in hitreje, tesnoba narašča. Njena temačnost znotraj nje, gre onkraj meje, polna skrbi in težkih situacij. Vrti se, a nežna svetloba jo najde nazaj. Lepo je. Začne žareti, oči se ji začnejo svetlikati nazaj. Spet je polna elana in moči, a rabi le pogum, da gre onkraj svojih meja. Zapre oči in si zamisli, da je sama, močna, pogumna, strastna in takrat steče. Končno spregovori in se zave, da pravzaprav ni sama, živi v preteklosti in strah potuje skupaj z njo. Pravi, da je čas, da ga zapusti. Strah namreč. Ne ustreza ji več, čuti težo, pogublja jo.

V vsej svoji ranljivosti pa le zadiha, vsak dan na novo, s polnimi pljuči, zaprtimi očmi in dvignjenimi rokami. Predana tako, da s svojim korakom lahkotno stopi naprej in strah pusti za seboj. Odpre se ljudem, ki v sebi nosijo pozitivne lastnosti, ki jo opogumljajo, da je močnejša kot je kadarkoli bila. Spozna, da rabi čas zase, da bolje razume svoje občutke. Občutki, ki včasih zbledijo. Naj se še tako trudi, ne ve točno kaj so. Se vklopi razum ali srce, intuicija? Intuicija je hitra, jo začuti, medtem ko jo razum prepričuje in vodi v povsem drugo smer. Včasih mu kljubuje, včasih se mu preda. A ve, da je vse tako kot mora biti. Vsaka preizkušnja, vsaka oseba, ki jo sreča. Ker je zmožna, ker se ne preda, ker je močna. Duša. Popolna, točno takšna kot je. Takrat naredi korak naprej, kamorkoli jo že ponese veter. Kaj kmalu se zazre v zvezde, polna upanja. Odžene strah, se nasmehne in zažari v vsej svoji popolnosti.

Ta duša je popolna, če ji le dopustiš, da je. Neguj jo kot neguješ druge. Naj te vsak dan nekaj nauči, naj ti vsak dan odpre oči, da je življenje čarobno, če si le dopustiš živeti. Da dušo obkrožiš s pozitivnimi ljudmi, nasmehom, igro, oh iskricami, ki svetijo tudi v temi. In le takrat bo svetilo tudi v tebi.

 Ker ta duša je predana. Polna ljubezni. Ta duša si ti.

Lička gor,

Amadea*