SEDELA SEM…
Sedela sem. Sedela na klopci in čakala, da me sprejmejo. Sama s čakanjem zares nimam težav, tiste ure, minute izkoristim za samorefleksijo in opazujem kakšen je svet in kako sama delujem v svetu.
Kaj lahko izboljšam in na čem lahko gradim?
So moja vprašanja, ki se jih vprašam vsak dan.
Pa pride mimo starejši mož, sramežljivo pristopi k meni in me vpraša kje je zgradba, kjer je zobni rentgen. Opazim, da je izgubljen. Vstanem in mu pokažem. Zahvali se mi in se mi nasmehne. Dokaj hitro pride nazaj, ker je pozabil masko in se mi še enkrat zahvali za pomoč. Pa pristopi drugi mož, ki mi v jezi razlaga kako zdravstveni sistem ne deluje pravilno. Preletim svoje misli in hitro bi lahko šla v debato o tem, kateri sistemi vse ne delujejo pravilno, a sem se ustavila. Ostala sem v svojem centru. V stiku s seboj. A hkrati zaznala nekaj pomembnega, prepoznala sem strah osebe s katero sem se pogovarjala. Nisem oklevala in sem ga vprašala: “Gospod, opažam, da vas je strah, opažam prav?” Ni minilo 5 sekund, ko je vdihnil in izdihnil ter povedal: “Ah gospa, pred leti….”, (zaupal mi je svojo življenjsko zgodbo). Po uri čakanja sprejmejo tudi mene. Gospodična, ki me je sprejela, je bila res prijazna, srčna. Povem ji: “Hvala, da ste bila tako prijazna.” Nakar mi odgovori: “Joj gospa, noben mi še tega ni povedal”, in se nasmehne. Pa grem po poti do avta in se spotaknem. Ob poti vidim čisto majhen srček. Pogledam gor in se zahvalim. Še preden pridem do avta, me ustavi gospa srednjih let, ki me obupano vpraša, kjer je xy zdravnica. Pogleda na uro. Odgovorila sem ji, da tega žal ne vem, lahko pa pogledam na telefon v kateri zgradbi se nahaja. Cela presenečena obstane in pove: ”Joj a bi res pogledali?”. Pogledam njeno napotnico, ji pokažem kam mora iti ter jo pomirim, da še ne zamuja. Zahvali se mi in se mi nasmehne.
Odprem vrata avtomobila. Se usedem in zaprem oči.
Nasmehnem se. Najprej sebi.
Hvaležna sem.
So ljudje, ki imajo vse. So ljudje, ki nimajo nič, a čutijo sebe. So ljudje, ki znajo ljubiti in so ljudje, ki se še učijo ljubiti. So ljudje, ki spoštujejo in so ljudje, ki se učijo odpraviti zamere. So ljudje, ki čutijo in so ljudje, ki se bojijo komunicirati, kaj šele vprašati. So ljudje, ki več ne zaupajo. So ljudje, ki jih je strah.
So ljudje. Smo ljudje. In mi smo svet.
Kako in kdaj boš ti prisopil/a k vsem nam, svetu pa je na tebi.
KDO BOŠ?
Odpri oči in bodi prisoten/na, pomagaj in ljubi!
Lička gor, Amadea*
