fbpx

TI VIDIŠ NAPAKO! JAZ VIDIM VSE NAS.

Kaj, ko bi ti rekla, da si napaka? Kaj, ko bi ti rekla, da si čisto povprečen, povprečna? Kaj, če bi ti rekla, da ne zmoreš? Da res ne vem zakaj si na svetu? Kaj, ko bi ti v obraz povedala, vse kar vztrajno sam/-a sebi govoriš vsak dan, ko stojiš pred ogledalom? Kaj, ko bi začela, da si hmmm, vse najslabše?

Bi me ustavil/-a? Bi mi verjel/-a? Kako globoko bi te zadela? Bi me skušal/-a prepričati v nasprotno, bi molče gledal/-a proti tlom ali bi zapustil/-a prostor v katerem sem te nagovorila?

Pred kratkim sem bila na tečaju na Bledu. Med odmorom smo se sprehajali okrog jezera. Bilo je magično in res popolno. Ravno prava temperatura in bila sem obdana s krasnimi ljudmi. Listje je padalo in šumelo. Mavrične barve so nas obdajale.

Dobili smo nalogo, da se za trenutek ustavimo pri več drevesih. Ob tem me je nagovorilo eno prav posebno.

Občutek? Hm, tiste popolnosti, miline, ki ti jo noben na tem svetu ne more vzeti, ko jo najdeš in jo začutiš.

Če se sprehajaš z menoj, to ponavadi izgleda tako:

»Leeeej, kako lepo nebo.«, »Lej, kako lepa okolica.«, »Ah, krasno je«, »Joj, lej kako krasen list.«,

V tistem trenutku, ko zagledam čaroben list se sklonim in ga poberem, da si ga shranim v knjigo. Bil je svetlo rjave barve, ob robu je imel eno majhno luknjico, a zame je bil popoln.

Pokažem jo punci zraven mene, ki pove: »Eh, najdi en lepši list, ta ima luknjo.«

Takrat me zadane.

Kolikokrat ljudje iščemo napake na ljudeh? Kolikokrat majhna napaka pretehta, da brez pogovora zapustimo odnose, situacije? Kolikokrat ostanemo v zamerah brez, da bi kadarkoli želeli odpustiti? Kolikokrat pretehta videz, a pozabimo na vsebino? Kolikokrat sprememba nekoga, nečesa povzroči, da obupamo? Kolikokrat nekoga zapustimo, ko se nekdo odloči, da začne delati na sebi? Kolikokrat krpamo rane in si jih ne dovolimo sploh odpreti, da bi jih zacelili. Kolikokrat si ne upamo na glas povedati svojih bolečin? Kolikokrat menjamo odnose, situacije, da bi prikrili bolečino, ki jo nosimo v sebi? Kolikokrat zamenjamo z na videz popolno brez, da bi nepopolnemu sploh dali priložnost. Kolikokrat si ne dovolimo, da bi imeli napako na sebi, rano v sebi? Pa popravljamo. Videz. Namesto, da bi odnose izboljševali, jih sabotiramo in zamenjamo. Staro za novo. Včasih izmenjamo, zamenjamo. A rana ostane. Ta majhni nepopoln košček v listu, ostane. Delamo se, da je ni. Raje odvržemo in se sklonimo še enkrat, da najdemo popolnost.

Pove mi: »Amadea, kam si odšla z mislimi?«

Odgovorila sem ji: »Ti vidiš napako! Jaz vidim sebe.«

Brez napak ne bi bila to kar danes čutim, da lahko živim. Brez vseh ran, ne bi vedela, kako naj oživim. Brez napak ne bi vedela, kako postati močnejša. Brez napak ne bi vedela, da moram večkrat izbrati sebe. Brez tega, da sem iskrena do sebe, ne bi vedela kdo so ljudje ob meni, ki me brezpogojno sprejemajo. Brez napak ne bi vedela, kaj pomeni vzpon. Brez teme ne bi vedela kaj pomeni svetloba.

»Daj, najdem še tebi podoben list.«, da boš verjela, da vsaka popolnost ni popolna brez delčka nepopolnosti.

»Ti vidiš napako. Jaz vidim vse nas!«