ZAKAJ CELOSTNI PRISTOP?

Od nekdaj sem imela občutek za prepoznavanje tega, kar je skladno z menoj, pogosto tudi občutek želela potlačiti, se prilagoditi drugim, hkrati pa sem pogosto zaznala priložnosti za izboljšave v različnih sistemih.Včasih sem zaradi tega morda delovala nekoliko glasno ali moteče, ker sem na subtilen ali manj subtilen način opozarjala na nepravilnosti ali neskladja v delovanju.  

A vedno, ko sem bolje spoznavala sebe, odkrivala, kaj me polni in kako sama delujem, sem vedela, da sem lahko v največji doprinos tako, da sem najbolj avtentična, kar lahko. Da si dovolim biti otrok, tudi v najbolj zahtevnem setingu. V teh trenutkih sem tudi vedela, kdaj je čas, da kakšno stvar spustim, se ji zahvalim in ji dajem prostor, da se razširi. In zato v vseh teh letih delovanja še bolj nagovarjam celosten način delovanja, ki je prisoten v vsakem stiku s klientom, pacientom, družino ali udeleženci na tečajih in delavnicah. Hitro zaznam kaj za posameznika deluje in kaj ne in iščem potenciale onkraj njegovih težav (njegove skrite moči, talente, sposobnosti in priložnosti, ki jih ima oseba in jih lahko izkoristi za napredek in premagovanje svojih izzivov). Sploh, ko se posameznik zmore videti kdo je in kaj ga polni, kaj ga dela živega, da si da priložnost raziskovati, se učiti na vzponih in padcih, da zmore pogledati nazaj, a se hkrati potisne naprej, ker začuti, kako in kaj mora podpreti svoje telo, da ga dvigne višje in bližje sebi.

Težko je razmišljati le skozi eno naučeno vsebino, tehniko ali modaliteto, ker se mi ob vaših zgodbah, situacijah v trenutku prepletajo številne ideje, načini in rešitve, kako vas podpreti. Najbolj to razumejo otroci, s katerimi sem lahko 5 minut na kavču, naslednjo minuto pa že gradimo raketo, ki jim bo pomagala, da jih ne bo strah grmenja. In včasih si mislim: “ Kaj bi si mislili zdaj starši, če bi naju gledali?”, samo igrata se. A veš, med to izdelavo rakete je bilo toliko povedanih občutkov, njegove ranljivosti in iskanja rešitev zanj, ki na prvo žogo res niso vidni. A vemo to, jaz in on in kasneje še vi.” In tako zelo pozabimo samo biti z nekom. Mu slediti ter zares ga viditi. 

Zadnje čase pogosto opazim, kako se uporablja izraz “celostno”, a v praksi se mnogokrat ne podpira človeka celostno. Celostno delovanje ne pomeni, da obravnavamo samo en vidik človeka (npr. samo telesne simptome ali čustva), temveč vključuje vse ravni, ki vplivajo na naše dobro počutje – telo, um, energijo in dušo. Gre za povezovanje psiholoških, telesnih, energijskih in duhovnih vidikov, da dosežemo pravo ravnovesje in trajne spremembe. To velikokrat zahteva, da gremo širše, globlje, celostno. Kar je lahko zelo naporno, predvsem, če ste v vlogi klienta, ki se uči prepoznavati in izražati sebe.

To je tisto, kar vam želim predati – da prisluhnete sebi in prepoznate, kaj vas polni, da prepoznate, kaj in koga imate pred seboj. Da ga ne omejujete zgolj z oznakami, kot so: “ti nisi za to, ne gre ti, ne razumeš.” Knjige so sicer pomembne, a pogosto pozabimo, da smo si različni in da vsaka tehnika ne deluje enako pri vseh. Eno osebo lahko določena tehnika v celoti podpre, druga pa potrebuje še kakšno s katero se še bolj poveže. 

Velikokrat nam je umsko vse jasno, a telo se ne premakne naprej, ali pa gre telo naprej, a se ne more izraziti. Občutimo ogromno povezav, ki jih ne vidimo ali jih ne želimo videti, ker smo preveč potlačili svoje osnovne potrebe – željo po varnosti, ljubljenosti, a pogosto ne čutimo varnosti pri sebi, miru v sebi, stika s seboj. Včasih niti ne vemo, kaj bi za nas pomenilo, da si dovolimo čutiti sebe.

Zato iskreno, težko bi se vrnila samo v vlogo psihologinje in pozabila na vse priučene tehnike ali moj način delovanja. Namreč, ko mi zaupate svojo težavo, vidim rešitve iz različnih kotov in načinov, ki bi vas podprli. In iz tega vidika ne morem več izvajati zgolj psiholoških svetovanj. Ne glede na to, ali delam z odraslimi, otroki ali družinami, postopek je vedno enak. Vsi sobivamo, vsi smo prepleteni in dovolila si bom povedati, da resnično zelo slabo poznamo svoje telo. 

• Naučeni smo, da je dober spanec super, a si ga ne dovolimo – “bo že čas.”
• Naučeni smo, da ni dobro delati 15 ur na dan, a vseeno nadaljujemo – “kdo bo pa delal?”
• Naučeni smo, da si povemo, da smo lepi, a se ne zmoremo niti pogledati v ogledalo.
• Naučeni smo, da je žalovanje sprejemljivo, a se obsodimo, ko žalujemo v svojem tempu, ki ni usklajen z drugimi. 
• Naučeni smo, da je spoštljivo biti vljuden in ostati v prostoru, ker se spodobi, a hkrati prezremo svoje potrebe, ko naše telo kriči, da nam v določenem prostoru ni okej.
• Naučeni smo, da moramo vzdrževati spolne odnose, a hkrati nam telo kriči, da danes ne in kljub temu vztrajamo. 
• Naučeni smo, da vzamemo tableto, ko nas boli glava. Pozabimo pa na preplet situacij, ki so vodile do glavobola. 
• Naučeni smo, da se moramo opravičiti drugim, a ne znamo sebi, ko naredimo napako.
• Naučeni smo, da moramo biti vedno na voljo, a ne znamo biti na voljo sebi.

Telo ni samo naša glava. Telo je naš obraz, vrat, srce, trebuh, roke, noge, stopala – preplet organov, krvi, mišic, živčnih končičev, celic, hormonov… Telo si zapomni vse, kar smo potlačili. Telo ne pozabi, telo se spomni in nas opozarja, da ne pozabimo nase. A vztrajno ga ločujemo od uma.

In ko slišim: “Ti si psihologinja, morala bi delovati po pravilih,”takrat povem: “Najprej sem človek. Človek, ki dela napake, ki se uči na svojih padcih, vzponih, napakah in odločitvah. Človek, ki daje drugi osebi priložnost, da se usede, začuti sebe, da vidi kdo je, in da si da prostor in priložnost za spremembo.”

Osebna rast je naporna. Greš čez številne scenarije in situacije, za katere se kdaj zdi, da nimajo smisla. A, ko najdeš vrvico na koncu zavozlanega kupčka volne, se ti končno razjasni, kako zelo smo si onemogočili biti svobodni v tem, kar smo. 

Zato sem ponosna na vse, ki si upajo narediti spremembo in izbrati sebe, celostno. Sebe v celem paketu, ne ločeno od glave.  Seveda je pot težka, vendar ko najdeš sebe nazaj, veš, da je vredno. In ko me vprašajo: “Bi šla nazaj?” povem: “Da, bi. Ampak veš zakaj? Da grem na začetek in da mi nekdo pove, da je možno, da se da.”

In zakaj celostno delujem z odraslimi, družinami in otroki? Ker drugače ne znam in nočem. In včasih to pomeni, da skupaj plešemo, kričimo, izražamo čustva, včasih skupaj dihamo, jočemo,se sproščamo, včasih se lotimo kreativnega, spečega dela sebe, otroka v sebi,  včasih gremo v konkretne situacije, igre vlog, da preigramo številne scenarije, včasih samo smo in vse to je okej. Pozdravljam vse, ki si upajo živeti sebe in videti širšo sliko v sobivanju nas vseh. Verjamem, da boste mnogi razumeli, kaj želim povedati, nekateri pa mogoče ne. In oboje je okej. 

Objem in ej, lička gor ali dol, tvoja pot je. Piši svojo. <3
Amadea