(PO)CENI SE!

Kdo smo?

Ko nikogar ni več? Ko smo sami? Kdo smo? Svet beži in mi z njim. Zadihani!  Ni časa, da bi pogledali kje smo sedaj. Kaj nas veseli? Kaj je tisto čemu se iskreno nasmejimo? Pri katerih stvareh nam zaigra srce? Najdeš vsaj eno stvar? Bežiš naprej, vmes menjaš oblačila, snameš masko in jo zamenjaš z drugo. Ni ti povsem jasno kdo si sedaj. Ampak greš naprej, ker to ustreza, ker je to sprejemljivo, ker se ti ni treba ukvarjati s tem kdo resnično si. Bojda je pretežko. Je res? Če bi se danes zgodil čudež in bi lahko bil(a) karkoli bi si želel(a) biti. Kaj bi izbral(a)? Koga bi izbral(a)? Česa si ne želiš? In oh najtežje vprašanje, kaj pa si želiš? Razmišljaš, tečeš naprej. Pretežko je. Raje zavrtiš glavo v drugo smer, v druge misli in pustiš to za kasneje. Ker je lažje, ker ni boleče, ker se ti ni treba ukvarjati s tem, da sebe postaviš na prvo mesto. Pa postaviš druge pred seboj, ker je lažje. V glavi ti zvoni prepričanje in ti govori glas:» Kdo pa misliš, da si? Kdo pa te bo poslušal? Zakaj bi se spreminjal, pretežko je! Bom raje ostal(a) na preverjenem terenu.« Zakaj bi snel(a) masko, če ti le tista, ki si si jo nadel(a), ugaja. Poceniš se.

Delo na sebi je najtežje, da bi odkril/a kaj imaš rad/a sploh ne razmišljaš. Zakaj bi se potrudil(a) za nekaj kar imaš rad(a), če pa imaš že neko začrtano pot drugih ljudi, kdo in kaj si. Pa res veš kdo si? Še vedno živiš po pričakovanjih drugih? Zdravnica bom, reče 9 letno dekle. Veš zakaj? Mami je rekla, da bo takrat ponosna name. Kdo bo ponosen vprašam? Mama ali ti? Tišina. Vidim, da ene stvari počnemo zgolj zato, da bi druge razveselili, da bi jim ugajali, da bi nas sprejeli. Kje pa smo mi? Kje pa si ti? Kdo si? Kaj si? Pretežko mar ne? Prilagodil(a) si se sistemu, ljudem, svetu in bežiš… vstran od vseh stvari in znanj s katerimi bi se bolje spoznal(a) in poglobil(a) vase. Česa se bojiš? To da nazaj najdeš sebe ali tega, da najdeš nekaj novega o sebi, česar prej nisi vedel(a) ? Nepoznano, novo …groza! Ampak ti to zmoreš! Če se zares ustaviš medtem, ko bežiš, boš dojel(a), da če ne boš poskrbel(a) sam(a) zase, tudi noben drug ne bo. Ko si dovoliš, da pride na dan tvoj resnica, tvoja radost, tvoja sreča, takrat steče. Priznaj si kaj te veseli, kaj je tvoja pot. Zaupaj si, da zmoreš. Ti! Sam(a)! In potem mogoče ugotoviš, da imaš rad(a) delo z lesom in da bi rad(a) otroke treniral(a) odbojko. Si pa trenutno oseba, ki nerga za monitorjem in teži sodelavcem, zakaj ti takoj ne odpišejo maila. Kdo se je tu pocenil? Če sedaj razmišljaš, veš…

Ravnaj odgovorno, zase, za svojo srečo, za svojo lastno vrednost. Ker zmoreš, ker si vreden/-na več! Vse informacije so zapisane v tebi, le priznati si jih moraš in začeti. Danes!

Lička gor,

Amadea*