PISMO ZA VSE OTROKE, VSE ŠOLARJE TER NJIHOVE PRIJATELJE, STARŠE, SKRBNIKE, SORODNIKE, UČITELJE

Ne bom pisala: vso srečo v ponedeljek. Ne bom pisala: bodite dobri drug do drugega. Ker vsi vemo, kako bi bilo dobro, da smo. A tolikokrat pozabimo. Tolikokrat pademo. Tolikokrat se izgubimo v hitenju in zahtevah, da ne slišimo najbolj preprostega…. otroškega glasu, ki si želi biti viden.

Pisala bom iz prepleta zgodb otrok. Iz glasov, ki jih srečujem. Iz njihovih pogledov, ki iščejo sprejetost. Iz njihovih src, ki nosijo nešteto skrivnosti.

Pisala bom o Lučki, o Mirku, o Saški, o Mateju, o Evi, o Roku, o Maji, o Liamu, o Vidi.

O njih, ki si želijo biti videni. Ki iščejo prijateljstvo. Ki skrivajo solze in jezo. Ki premagujejo strahove in dvome. Ki imajo neverjetne talente, občutljivost, ustvarjalnost, moč. Ki hrepenijo po tem, da bi jih nekdo opazil, razumel, povabil zraven, jim verjel.

In o nas. Ki tolikokrat pozabimo, da za vsakim vedenjem stoji zgodba. Da jeza skriva bolečino. Da glasnost skriva tišino. Da samota boli bolj kot ocena. Da sanje potrebujejo nekoga, ki jih bo spodbujal.

Pisala bom o Lučki, ki v osnovno šolo vstopa brez prijateljev. O Lučki, ki se zadnja leta bori s slabo samopodobo, občutkom manjvrednosti in, ki hrepeni potem, da bi jo nekdo vsaj za trenutek povabil k igri. O Lučki, ki ima neverjetno sposobnost, da sliši druge. O Lučki, ki je neverjetno nežna, skrbna. O Lučki, ki si želi prijateljico, da v odmoru ne bi sedela sama. O Lučki, ki si želi, da vsaj za trenutek ne bi občutila, da je manj. O Lučki, ki bi rada bila videna. Pa o Mirku, Mirku, ki je zadnje mesece jezen. Jezen na cel svet. Jezen nase, jezen na vse ljudi, ki so ga prizadeli. Jezen nase, ker ne ve kako povedati nekomu, da so ga prizadeli. Jezen, ker se boji iskreno začutiti in zajokati, ker bi bil potem “jokica”, kot ga kliče njegov stric. Mirko, ki ima neverjetno sposobnost, da zna nasmejati druge ljudi. Mirko, ki pozna vse zadnje hite pesmi. Mirko, ki komaj čaka, da ga nekdo objame, a ne spusti, k sebi, ker se boji, da se bo zlomil in spet bil “jokica”. Mirko, ki komaj čaka, da mi pove kako je preživel dan. O Mirku, ki bi rad bil viden. Pa o Saški, ki se boji, da bo dobila slabo oceno, da ne bo mogla doseči svojih sanj. O Saški, ki se vsak dan uči, da bi dobila boljšo oceno, a ni dovolj. Ni dovolj, da uspe. Se ustavi, neha sanjati. Neha verjeti, da zmore. O Saški, ki išče oporo pri prijateljih, da bi ji dali vedeti, da zmore in je ne dobi. Da bi navijali zanjo, da bi verjeli vanjo… vsaj nekdo. O Saški, ki se boji pisati svojo zgodbo življenja, ker noben v njeni bližini, tega ni še naredil. O Saški, ki bi rada bila videna, a ne ve kako. O Saški, ki se sprašuje, kdaj bo dovolj? Pa o Mateju, ki je zelo uspešen pri košarki, a mora trenirati nogomet, ker bo tako bolj uspel. Tako pravijo njegovi. O Mateju, ki komaj čaka, da lahko košarkarski trik pokaže svojemu očetu, da bi opazil, kaj ga resnično veseli. O Mateju, ki vsak dan pogleda vse posnetke, da bi se naučil nove poteze. O Mateju, ki si želi biti viden. Pa o Evi, ki težje hodi in si želi, da bi jo kdo povabil na kakšno druženje po šoli. O Evi, ki si želi, da bi drugi videli, da ni samo hoja, katera jo opredeljuje. O Evi, ki neverjetno riše. O Evi, ki spretno premika prste in ima doma goro umetnin, za katere si želi, da bi jih pokazala. O Evi, katera si želi biti videna. Pa o Roku, ki je v razredu glasen, ki ne more biti na miru. O Roku, ki neprestano opozarja nase in je vesel, ko se mu smejijo. O Roku, ki pride domov in nikogar ni. O Roku, ki je doma v tišini. O Roku, ki vsak dan zaspi sam. O Roku, ki ima neverjetno sposobnost, da zna našteti vse trike, ki nasmejijo druge ljudi. O Roku, ki zna čarati, a ne želi tega pokazati, da ga veseli. O Roku, ki želi biti viden. O Maji, ki je izločena od skupine prijateljic, ker ima očala. O Maji, ki vsak dan priteče v objem mami in se sprašuje zakaj mora nositi očala. O Maji, ki najde uteho doma. O Maji, ki ne upa povedati v šoli kaj se dogaja. O Maji, ki ne upa povedati koliko poguma je potrebnega, da si nadene očala. O Maji, ki mami vsak dan zaupa zakaj jo ima rada. O Maji, ki mami vsak dan zaupa kaj si želi. O Maji, ki je neverjetno gibčna. O Maji, ki sanja, da bi bila na olimpijskih igrah. O Maji, ki si želi biti videna. Pa o Liamu, ki se boji povedati, da mu je na stranišče, da ga ne bodo vsi gledali, ko prosi. O Liamu, ki vsako uro potlači kaj mu telo sporoča. O Liamu, ki se boji učiteljici povedati, da ne bo dobil črne pike. O Liamu, ki je neverjetno dober v matematiku. O Liamu, ki je neverjetno hiter. O Liamu, ki želi biti viden. Pa o Vidi, ki vsak dan zaupa učiteljici kako se počuti. O Vidi, ki doma ne upa povedati, da je slabo, ker se boji, da ji bodo povedali: “Pa kaj je to takšnega.”, o Vidi, ki še zdaj žaluje za svojo babico. O Vidi, ki ima neverjetno sposobnost, da zmore poslušati druge. O Vidi, ki zmore prepoznati stisko druge osebe. O Vidi, ki si želi biti videna.

O njih. O otrocih. Ki si želijo biti videni. Ki si želijo, da nekdo opazi njihov notranji svet. Otroci, ki imajo neverjetne sposobnosti, skrita močná področja, ki včasih zažarijo tam, kjer jih najmanj pričakujemo.

In o nas. Ki pozabimo, da vsaka situacija skriva zgodbo. Da za vsakim vedenjem stoji razlog. Da vsak otrok…prav vsak…..nosi s sabo nekaj edinstvenega, nekaj, kar čaka, da bo prepoznano.

Prosim. Ne pozabimo. Da vsake oči nosijo zgodbo. Vsaka duša pa si želi stik.

To pismo ni samo moje. Je za vse nas. Naj potuje.

Hvaležna, da sem lahko z vami.

Objem, lička gor,

Amadea

________

Opomba: Zaradi varovanja njihove zasebnosti so zgodbe prirejene, imena otrok izmišljena. Nobena identiteta otrok ni bila razkrita. A resnična čustva, stiske in hrepenenja, ki jih otroci živijo, ostajajo.. Hrepenenje, VSEH NAS, da bi bili videni, slišani.

Vsak lahko prispeva. #Ličkagor