SI IMEL/-A KDAJ KAKŠNO IDEJO IN SO TE “ZVEZALI” TER REKLI: “TO TI NE BO USPELO!”?

“Nemogoče je,” reče ponos.

“Tvegano je,” reče izkušnja.

“Brez pomena je,” pravi razlog.

Velikokrat se znajdemo v zgornjih trditvah. Hitro obupamo, ne? Imamo idejo, jo delimo s svojimi bližnjimi ali pa kar s celim svetom. Ideja je super, vsaj nam se zdi. Počutiš se carsko! Upaš si, drzneš si. Uh, komaj čakaš. Nakar ti tebi ljuba oseba pove, da je tvoja ideja bedna (“Ja prav si me slišal, bedna ideja je”, ti pove!). Seveda si razočaran. Ne veš čisto točno, če si razočaran nad njegovim odzivom ali nad tem, da si želiš uresničiti eno za njih “bedno” idejo, za katero si res mislil, da bo zažigala. In obupaš. V glavi pa ti odmeva samo eno:

“Mah, če je njemu ideja bedna, NJEMU, ki me pozna, potem pa SE RAJE NE BOM IZPOSTAVLJAL. Raje se ne bom osmešil še pred drugimi.”

Vse lepo in prav, prespiš, pozabiš. Saj misliš, da si pozabil. A ta tvoja ideja ti zares ne da miru, mar ne? V glavi imaš načrt kako bo izgledala, kako boš delal, kakšni ljudje se bodo ob tebi posledično pojavili in s kakšno vibracijo boš deloval, ko boš končno delal to kar želiš. Vizualiziraš si en res krasen načrt. Ne spiš, ker je tvoja želja res močna. Veš tisto, ko se ti kar za brez veze smeji in ne veš čisto točno zakaj se ti smeji, a se ti. Kotički ustnic kar silijo gor, brez razloga. Se pa spomniš, saj je razlog, “To me veseli!”, si poveš. Tvoje neprespane noči dobijo smisel, sestaviš celoto kako boš svoj projekt/željo udejanjil, nisi pa prepričan, če je ideja dobra. Pa vprašaš še za kakšno mnenje. Tokrat se tvoj svak  z idejo strinja, polbrat ne. Mami je vseeno, oče pa komaj čaka, da greš v boj. Teta pravi: »Kaj želiš s tem doseči?«, stric doda: » »Saj s tem ne boš obogatel!«, za povrh babi dopolni: »Šolal si se za čisto nekaj drugega, zdaj boš pa vse pustil, da boš kaj… S tem služil? Saj veš, da ti ne bo uspelo.«

Norišnico imaš trenutno v glavi, mar ne?

Sklepam, da se počutiš kot tehtnica na katero najprej položijo uteži na eno stran in zatem še na drugo stran. In spet ne spiš. Tokrat ne spiš zaradi močne želje po svoji ideji, ampak od utrujenosti, ker ne veš točno kaj bi. Kaj je tisto kar je prav. Sprašuješ se: »Je res moja ideja tako slaba?, Mi res ne bo uspelo?, Bom padel še preden bom začel? Morda pa je res bolje, da se posvetim temu za kar sem se izšolal. Mogoče ima babi prav.” In nekako s tem monologom zaključiš.

Svojo idejo pospraviš v predal. V mislih pa: »Morda nekoč.«

Minejo leta, celo desetletje. Delaš to za kar si se izšolal. Je delo, ki ti je blizu. Ni pa to to. Hodiš v službo, navadiš se ljudi, sodelavcev. Spiš. Vstaneš. Zajtrk. Služba. Kosilo. Otroci. Večerja. Otroci. Tv. Spanje. In ponoviš cikel.

Saj se ne pritožuješ. “Nič mi ne manjka”, se tolažiš.

Nakar ti sodelavec po tolikih letih skupnega dela zaupa, da ima idejo, ki ga res veseli in o kateri sanja že dlje časa. Poveš mu: »Daj zaupaj mi, kaj je ta ideja?”, prijatelj odgovori: »Rad bi odprl svoj frizerski salon za majhne živali.« Nasmehneš se in mu poveš: »Haha, ti bi imel rad frizerski salon za majhne živali, saj si pa po izobrazbi čisto nekaj drugega. To ne bo šlo. No moje mnenje.« Prijatelj žalostno umakne pogled in nadaljuje z delom.

V trenutku, ko opaziš njegov otožen pogled, se spomniš, da si nekoč stal na njegovem mestu in občutil vse to kar čuti zdaj on. Strah, žalost, jezo, razočaranje in občutek, da bi se najraje pogreznil v zemljo, če bi lahko. Občutiš, da se tudi tvoj odnos s prijateljem zaradi tega spremeni. Želiš, da bi izrečene besede vzel nazaj, a ne moreš.

Po službi greš domov in se sprehodiš do sobe, kjer imaš shranjene spomine iz preteklosti ter previdno odpreš predal. V istem trenutku dobiš mravljince po telesu. Tiste prijetne, nekaj podobnega kot, ko smo zaljubljeni. Razmišljaš in si po tiho govoriš: “V tem predalu so bile vse moje sanje. Vse moje želje in vsa moja energija o želji zase.” Nakar odpreš knjigo z zapiski o svoji želji in jočeš. Res jočeš. Še tvoja žena prihiti in te vpraša zakaj jočeš. Nakar ji pokažeš svojo knjigo. Odpre jo, prebere in te objame.

»Poizkusi«, ti pove. »Še živiš«.

Spet jočeš. Toliko podpore, iskrenosti je bilo zaznati v njenih besedah, da vzameš svojo knjigo z zapiski o svoji takratni želji in ideji ter pogumno pokličeš svojega sodelavca, da se dobita na pijači.

Opaziš, da te ne gleda več z istimi očmi kot prej. V njem je zaznati ogromno žalosti in razočaranja. Poveš mu: »Oprosti, vem kaj doživljaš.” Predaš mu svojo knjigo in poveš naslednji stavek:

»To je moja knjiga z zapisi o svoji ideji. Bila je napisana nekoč nekje, ko sam nisem imel dovolj samozavesti, poguma in bil mnenja, da je moja sreča odvisna od odobravanja drugih. Posledično nisem šel v boj za tistim kar me resnično veseli. Izvoli, preberi, deluj in uresniči svoj potencial. Mogoče tvoja želja ni moja želja, te pa podpiram, cenim in srčno upam, da ti uspe. Težko je najti to kar te veseli in k temu delovati. A ti si našel svojo strast.

Veš prijatelj, nekoč sem sanjal, da mi srce šepeta.

„Vseeno poskusiva“ je zašepetalo srce.

Hvala, da si me opomnil. Zakaj živim.

Imaš željo? Izpolni si jo. Vedno se bodo našli ljudje, ki te bodo obsojali, prepričevali, da nekaj ne zmoreš. Bodo pa na tvoji poti tudi ljudje, ki bodo verjeli vate in te opogumljali, da živiš sebe. Včasih pozabimo, kdo smo in kaj zmoremo. Pa te spomnim zdaj jaz. Tvegaj, navijam zate!

Lička gor,

Amadea*