Lička gor

Sedela sem. Sedela na klopci in čakala, da me sprejmejo. Sama s čakanjem zares nimam težav, tiste ure, minute izkoristim za samorefleksijo in opazujem kakšen je svet in kako sama delujem v svetu.  Kaj lahko izboljšam in na čem lahko gradim? So moja vprašanja, ki se jih vprašam vsak dan.  Pa pride mimo starejši mož, sramežljivo pristopi k meni in me vpraša kje je zgradba, kjer je zobni rentgen. Opazim, da je izgubljen. Vstanem in mu pokažem. Zahvali se mi in se mi nasmehne. Dokaj hitro pride nazaj, ker je pozabil masko in se mi še enkrat zahvali za pomoč. Pa pristopi drugi mož, ki mi v jezi razlaga kako…

Kaj, ko bi ti rekla, da si napaka? Kaj, ko bi ti rekla, da si čisto povprečen, povprečna? Kaj, če bi ti rekla, da ne zmoreš? Da res ne vem zakaj si na svetu? Kaj, ko bi ti v obraz povedala, vse kar vztrajno sam/-a sebi govoriš vsak dan, ko stojiš pred ogledalom? Kaj, ko bi začela, da si hmmm, vse najslabše? Bi me ustavil/-a? Bi mi verjel/-a? Kako globoko bi te zadela? Bi me skušal/-a prepričati v nasprotno, bi molče gledal/-a proti tlom ali bi zapustil/-a prostor v katerem sem te nagovorila? Pred kratkim sem bila na tečaju na Bledu. Med odmorom smo se sprehajali okrog jezera. Bilo je…

“Kaj pomeni močna ženska?”, vprašam. Ljudje obmolknejo. Usta se zaprejo. Dih zastane. Moje oči pa še vedno strmijo k njihovim, da bi naposled le prišle do odgovora. Saj veš. Močna. Tista, ki zna izbrati sebe. Saj veš. No to. Hm… Mi odgovorijo️. “Močna? Torej, da pokažeš moč in navzven kažeš svojo moč, podiraš ljudi in ne glede na vse, hodiš. Hodiš po sebi, drugih in slediš sebi? Kaj to sprašuješ.. No dajmo se zdaj pogovarjat nekaj drugega”, pravijo. Zvečer pred spanjem odprem svoj dnevnik, kjer napišem z velikimi tiskanimi črkami in se povežem… “Kaj je močna ženska?” , še enkrat vprašam. Pisalo sledi, ne vem, če meni ali jaz njemu.…

“Bojim se, da ne bom zmogla. Bojim se, da se bom še bolj izgubila. Bojim se, da me bodo lastni otroci imeli za šibko. Rada bi jim priznala, da ne zmorem. Rada bi jih naučila kako naj se imajo radi. Rada bi jim pokazala, da jih imam rada. A kako naj jih naučim, če sebe ranim vsak dan? Kako naj jim pokažem, da jih imam rada, če sebe ne zmorem niti pogledati v ogledalo. Daj povej mi, kaj bi ti. Od kje ti moč, da greš naprej? Od kje ti moč, da v slehernem dnevu vidiš nekaj dobrega, da v vsaki osebi najdeš nekaj kar te polni in bogati? “,…

“Veš želim biti takšna mama, da bom otroku lahko dala vse, kar sama nisem dobila.”, mi pove. “Kaj točno?”, vprašam “Objemala bom svoje otroke. Jih motivirala. Oh, govorila jim bom, da zmorejo. Da so vredni! Da sem še vedno ob njih, če padejo. Da bom brisala njihove solze in jih tolažila, če bo potrebno. Pogovarjali se bomo. Tako kot midve sedaj. Jooj tega si želim, da si bodo dovolili spregovoriti o svoji bolečini, o svoji stiski ter njihovih ponosih in zmagah. Ja… To si želim… Oh in spet jokam.😔 Ta soba je čudežna. “😊 ” Spusti solze. Dovoli si jih….zdaj pa te vprašam.. Si ti ta verzija sebe, ki bi…

Vsaka negativna stvar izhaja iz sebičnosti. Zamera je posledica sebičnosti oziroma pomanjkanja ljubezni. Težave nastopijo, ker nas je večina tako obsedenih s seboj oziroma smo tako priklenjeni na uničujoče spomine, da pogosto ne vidimo priložnosti, kako bi drugim ljudem izkazali ljubezen. Zamerim! Komu? Koga zares boli? Danes sem začutila, da pa moram nekaj napisati o tem. Največkrat zaradi česar prihajate k meni, je ravno to. Pomanjkanje ljubezni. Morebiti drugih do vas. V prvi vrsti pa vas do samega sebe. Pa se sprašujemo zakaj nas ne sprejmejo, zakaj nas uničujejo, zakaj nas ne podpirajo, zakaj ob njih nismo svobodni, zakaj se vrtimo v začaranem krogu,… Se obsojamo za svoje napake izpred…

Vikend sem izkoristila za kratek izlet in ko sem se vračala proti domu, sem ob poti zagledala očeta in majhno punčko, kako sta se na travniku igrala in uživala. Pa sta skakala in zraven pela pesmico ter pihala regratove lučke. Sreča, vam pravim. Prijeten je občutek, ko majhno bitjece prijoka na svet in te prvič pogleda v oči. Stisneš ga k sebi in ponosno izgovoriš njegovo ime. Nasmejiš se in nekje globoko v sebi začutiš, da se je nasmehnil tudi on. Pa opazuješ te njegove majhne rokice, nogice, obrazek in še kar ne moreš verjeti, da ga res držiš v rokah. Vsako njegovo majhno spremembo, ki jo dnevno opaziš, zabeležiš…

Zagotovo ste že kdaj pokukali v svoj album fotografij še iz časov, ko ste bili majhni. Spomnite se svojih prvih prijateljev in iger, ki ste se jih skupaj igrali. Utrujeni ste prišli domov iz šole, naredili vso domačo nalogo ter kljub temu komaj čakali, da se s kolesom odpeljete do svojih prijateljev. Pozvonili ste na vrata njihovih hiš ter s sramežljivim glasom njihove starše vprašali: »Ali lahko moj prijatelj pride ven, da bi se igrali?«. Domov ste prišli, ko je mama zakričala: »Kosilo!«, mobitelov ni bilo, a starši so vedeli, da ste blizu in da vam lahko zaupajo. Včasih so poslali še brata, da vas pogleda, a hkrati, da vam…

“Nemogoče je,” reče ponos. “Tvegano je,” reče izkušnja. “Brez pomena je,” pravi razlog. Velikokrat se znajdemo v zgornjih trditvah. Hitro obupamo, ne? Imamo idejo, jo delimo s svojimi bližnjimi ali pa kar s celim svetom. Ideja je super, vsaj nam se zdi. Počutiš se carsko! Upaš si, drzneš si. Uh, komaj čakaš. Nakar ti tebi ljuba oseba pove, da je tvoja ideja bedna (“Ja prav si me slišal, bedna ideja je”, ti pove!). Seveda si razočaran. Ne veš čisto točno, če si razočaran nad njegovim odzivom ali nad tem, da si želiš uresničiti eno za njih “bedno” idejo, za katero si res mislil, da bo zažigala. In obupaš. V glavi…