ČAKAMO. KAJ TOČNO?

Kaj, ko bi ti rekla, da si zaslužiš več! Kaj, ko bi ti rekla, da zmoreš več kot misliš? Kaj, ko bi rekla, da verjamem? Da ti verjamem, ko praviš, da ne zmoreš? Da ti verjamem, ko praviš, da bi najraje obupal/a. Da verjamem, da ne zmoreš več prepričevati slehernega, ki ga srečaš, da si dovolj. Veš naše življenje je res zanimivo, predvsem na jutranjih sestankih, popoldanskih kavicah, ob večerjah se velikokrat pogovarjamo o drugih. O njihovih težavah, padcih, tudi vzponih navsezadnje.

Pravimo, da imamo ob sebi prijatelje, a le redko slišim, da tem prijateljem tudi zaupamo. Da jim zaupamo svoje težave, svoje rane, svoje padce in da, tudi vzpone navsezadnje. Se podpiramo, se tolažimo. V naših glavah ideja o povezanosti seveda je, ampak a jo zares živimo? Kdaj si se nekomu resnično odprl, brez da bi razmišljal o tem, kaj si bo drugi mislil? Ali te bo podpiral ali sodil? Hm, tvegano, ne? Pa opustimo idejo, da bi s kom delili svoje težave, da bi poiskali podporo, pomoč. Na videz smo seveda okej. Družimo se. Kavica tu, kavica tam. A kakšni so to resnično pogovori? Le redko odpremo svoje rane, kaj šele srce. Ne spustimo k sebi, hm…., ker, “Kaj če?”.  

Včasih me kdo vpraša zakaj sem odprta, češ če se ne bojim, da bodo to ljudje izkoristili? In vedno odgovorim: “Svojo zgodbo sem doživela sama, skozi svojega stanja zavesti, svojih čustev, svoje ranljivosti.” Zame je vsaka rana bila učiteljica, vsaka mi je pokazala kako naprej, vsaka me je nekaj naučila. Oh, da! Včasih na pro**eto boleč način. A vendar, sem si dovolila biti ranljiva? Sem si dovolila občutiti? Sem si dovolila izraziti, povedati? Biti? Da! 

In sedaj, ko opazujem, kako od otrok pričakujemo, da bodo z nami ranljivi, da bodo iskreni, da nam bodo zaupali stvari… Ja kako le? Otrok zrcali, otrok občuti. In če je starš nedostopen, če kaže le sliko popolnosti, le kako za vraga si bodo dovolili BITI? Odraščati v vseh fazah? Kako bodo prepoznali jezo, če so imeli le sliko, da jeza ni okej ali pa sliko popolnih staršev, ki bojda nikoli niso jezni ali pa enostavno siti vsega.  

Pa se iščemo, nekateri celo življenje. A zakaj? Ker resnično kako boš lahko živel sebe, če si ne dovoliš ranljivosti? Če si ne dovoliš občutiti? Če si ne dovoliš BITI? Kako bodo otroci lahko živeli sebe, če jim ne pustimo, da občutijo?  

Ker je resnično vseeno, kaj si sosedova Majda misli o tebi, če si ti sam sebi najhujši sovražnik, najhujši kritik. Pa si nadenemo masko, da je vse okej. Da bi kdaj v odnosih postavili meje? Hm, si smešna? Pa čakamo. Čakamo, da se reši samo od sebe, čakamo, da jeza mine, da žalosti ne opazijo.  

Pa slavni stavek: “Oh meni ni več pomoči, bom raje pomagal/a drugim”. Kje si potem ti? A si ne zaslužiš, da SI?  

Resnično nisi šibka, šibek, če si dovoliš povedati svoje rane, občutke, čustva!  

Čakamo. Kaj točno?