“Veš želim biti takšna mama, da bom otroku lahko dala vse, kar sama nisem dobila.”, mi pove.

“Kaj točno?”, vprašam

“Objemala bom svoje otroke. Jih motivirala. Oh, govorila jim bom, da zmorejo. Da so vredni! Da sem še vedno ob njih, če padejo. Da bom brisala njihove solze in jih tolažila, če bo potrebno. Pogovarjali se bomo. Tako kot midve sedaj. Jooj tega si želim, da si bodo dovolili spregovoriti o svoji bolečini, o svoji stiski ter njihovih ponosih in zmagah. Ja… To si želim… Oh in spet jokam.😔 Ta soba je čudežna. “😊

” Spusti solze. Dovoli si jih….zdaj pa te vprašam.. Si ti ta verzija sebe, ki bi jo privoščila svojim otrokom? Objameš sebe kdaj? Se pobožaš? Si kdaj sebi največji navijač? Se dvigneš, ko padeš? Si daš to kar potrebuješ, ko si slabo? Se pogledaš v ogledalo in si poveš, da si danes zmagala? Zase? Si poveš, da si vredna? “

Jooj, razumem zdaj… (se nasmehne) Da, vredna sem! Potrebovala sem par let, da sem do tega razmišljanja prišla. A sem tu. Kot polžek se pomikam.. Ampak veš? Močan polžek. 😊 Preveč sem samokritična.. Opažam. 😔

Zdaj pa izpustive preveč in obrnive v drugo smer.. ➡️ Potujem v smer, kjer sprejemam svoje šibke točke in jih obračam v svoje močne točke.

Aleluja. Doda… 😊 Se nasmehne ona meni, jaz njej.

Otrok bo cvetel, ker boš cvetela ti. Verjamem vate. ▫️❤️✨

Lička gor,

Amadea*