POGUM, TO SI ŽELIM ZATE. DA SI POGUMEN IN SAM PIŠEŠ SVOJO KNJIGO SPOMINOV.

Vikend sem izkoristila za kratek izlet in ko sem se vračala proti domu, sem ob poti zagledala očeta in majhno punčko, kako sta se na travniku igrala in uživala. Pa sta skakala in zraven pela pesmico ter pihala regratove lučke. Sreča, vam pravim.

Prijeten je občutek, ko majhno bitjece prijoka na svet in te prvič pogleda v oči. Stisneš ga k sebi in ponosno izgovoriš njegovo ime. Nasmejiš se in nekje globoko v sebi začutiš, da se je nasmehnil tudi on. Pa opazuješ te njegove majhne rokice, nogice, obrazek in še kar ne moreš verjeti, da ga res držiš v rokah. Vsako njegovo majhno spremembo, ki jo dnevno opaziš, zabeležiš v albumu in označiš za napredek v njegovem razvoju ter se napredka res iskreno veseliš. Pa pridejo neprespane noči, krči in prvi zobki. Sicer te na vse to opozorijo, ampak nekako ne verjameš, dokler sam tega ne doživiš. Istočasno z otrokovim razvojem biješ bitko tudi sam. Včasih je res težko, a se ne daš. Borec si. Zdaj se boriš za dva, ne le sam. Pa pridejo prvi koraki, prve prespane noči, prva svečka ter prvo kreganje za igračke med otroci, ki preidejo v prva prijateljstva. Ti pa vse to skrbno beležiš v album spominov. »Želim si, da se spomni, želim si, da bo imel spomine na svoje otroštvo.«, poveš sebi in omeniš drugim. Hkrati pa ti že srček razbija, ker se ti zdi vse skupaj res prehitro kako to majhno bitjece, ki si ga držal prvo noč v naročju, zdaj že dela prve korake in pove prve besede: »Mama, ati.« In ti, spet jočeš, a tokrat od veselja. Prijateljice ti pravijo, da pridejo tudi težki dnevi. Da so dnevi, ko bi se najraje nekam zaprl v sobo, ker si preobremenjen, neprespan in včasih ne veš točno kaj bi otrok od tebe sploh želel. In takrat opaziš, da odraščaš tudi ti. Tako kot otrok preko tebe spoznava in se uči, tako se ob njem učiš tudi ti.

In če pogledaš nazaj, a bi si mislil kdaj, da boš tako srečen, ko boš skupaj z otrokom plesal na pesem, »Kuža pazi« ali slavno pesem »Baby shark«? Verjetno ne. Ampak vseeno se smejiš, ker hkrati ugotoviš, kako zelo si pogrešal, da se za trenutek lahko postaviš nazaj v vlogo otroka in si dovoliš, da se prepustiš in zgolj uživaš.

Pozabimo, ne? Vem. Zato pa so tu naša majhna bitja, ki nas na to dnevno spomnijo. In ne le dojenčki in malčki, na to nas opomnijo tudi otroci v zgodnjem otroštvu, ki vedno več časa preživijo z drugimi otroki in manj z odraslimi, spreminja pa se tudi kakovost odnosov med vrstniki. Otroci v zgodnjem otroštvu razvijejo nove oblike socialnih interakcij in socialnih kompetentnosti, in sicer gre predvsem za razvoj sposobnosti komuniciranja, recipročnosti, empatije, skupnega reševanja problemov. Otrok pa pridobiva tudi konkretne izkušnje o tem, kaj je prav in kaj napačno.

Ko so otroci še malčki, nam prinesejo risbice in na njih narisane »Čečke bečke.«, no odrasli smo tisti, ki jih tako poimenujemo. Otrokom pa te »Čečke« predstavljajo vse mogoče kar je takrat dostopno njihovi domišljiji. In seveda, prav tako tudi to prvo risbico ponosno zalepiš na hladilnik in shraniš v album. Kaj kmalu pa čečkanje nadomestil čisto pravi glavonožec. »Glej mami, to sem jaz.«, zavpije. Bitjece, ki je bilo nekoč majhno ti zdaj prinese še več risbic in ti se ob tem skupaj z njim veseliš, ker vidiš kako otrok pred tvojimi očmi odrašča in se razvija. Kaj kmalu spoznaš, da pa ti kot odrasla oseba  že dolgo nisi prijel barvice v roke, da bi kaj narisal. Nič hudega, pa ti da to priložnost tvoj otrok. »Barvaj skupaj z mano«, ti pove. Nakar opaziš, da pri tem uživaš mogoče še bolj kot tvoj otrok. »Kdaj sem nehal barvati?«, se vprašaš. »Odrasli pa menda res ne rišejo, to je za otroke.« Pa je res samo za njih? Kaj, ko bi si dovolil in odprl svoj otroški album, kjer bi se prepričal kako zelo si užival ob tem. Ampak si pozabil, potlačil in sam sebe prepričal, da to pa res počnejo zgolj in samo otroci.

Otroku se v tem času ne razvijajo le risarske sposobnost, temveč se tudi njegov govor začne pospešeno razvijati na pomenski, skladenjski in besedoslovni ravni. Prej ti je to, da te ima rad, znal pokazati le z dotikom, objemom, zdaj pa ti tudi že pove. Oh, in kako zelo si vesel, ko slišiš, da te ima nekdo rad. Pride pa tudi pomemben dan, ko svojega otroka prvič pospremiš v šolo. Mu pripraviš najljubšo obleko, zajtrk, ga  potolažiš ter mu daš vedeti, da ga boš podpiral v prijetnih in malo manj prijetnih trenutkih. »Poglej sem, v šoli si. Juhej.!«, se skupaj z njim veseliš in v njegovo knjigo spominov dodaš še en pomemben mejnik v njegovem življenju. Ob tem nastopi obdobje srednjega in poznega otroštva, ko se otrok vse bolj zaveda lastnih čustev in tudi čustev drugih. Vedenje postaja tako manj agresivno in bolj prosocialno. V tem starostnem obdobju se otrok oddaljuje od nadzora staršev in se veliko druži z vrstniki. Vrstniške interakcije se dogajajo v šoli, na poti v šolo, pri športu, ob poslušanje glasbe, telefoniranju, pred računalnikom. Povezuje jih zvestoba, pripadnost, interesi, sprejetje in položaj, ki ga imajo v skupini. Pa pridejo prve ocene, prva skrivna sporočila, ki si jih s sošolci podaja pod mizo ter pogajanja z otrokom zakaj nekaj lahko in zakaj nekaj ne sme. »Vprašaj očeta«, praviš ti. »Vprašaj mamo«, pravi partner. Zdaj dodaja vse te prelomne dogodke v svojo knjigo življenja tudi otrok sam. S tem nastopi obdobje mladostništva, ki je čas, ko mladostnik oblikuje svojo identiteto. Otrok se opredeli glede lastnosti in značilnosti, za katere verjame, da predstavljajo njega samega. Pa shrani prvi sms simpatije, kakšno avtobusno karto in fotografijo s koncerta, ko mu končno zaupaš, da lahko ostane malo dlje, ker je leto dni starejši. Pa shrani vse fotografije iz šolskih izletov in točno ve kaj vse se je tam dogajalo in kako so se s prijatelji počutili. V dnevnik tudi zapiše katera učiteljica je bila carska in katere niso marali preveč. Včasih kakšnemu učitelju dodajo tudi vzdevek, da se bolje poistovetijo z njim, kakopak. Pridejo tudi kakšne solze, kakšne zavrnitve, kakšne prelomljene obljube in prevelika pričakovanja. In takrat kot starš velikokrat pripomniš, »To je življenje«. Na testu so tudi njegove vrednote, ki si mu jih skušal predati in njegova prijateljstva, ki si jih je izbral zase. Pridejo tudi dnevi, ko ne ve več točno kaj in kdo sploh je. »Daj ne bluzi in naredi nekaj iz sebe. Da ne boš končal tako kot sem jaz.«, mu velikokrat pripomniš.

A kaj ko se hkrati zaveš, da smo se že vsi kdaj znašli na tej točki in točno vemo kako se mladostnik počuti. A pozabimo. In odrastemo. Eni prej kot je za to bil čas, eni kasneje. Eni nikoli. In kaj je res prav, se sprašujem? Ker v vsem tem kaosu, ki ga kdaj živimo kot odrasli, pozabimo, da smo tudi mi nekoč pihali prvo svečko, naredili prvi korak, povedali svojo prvo besedo, se igrali- oh in kako zelo smo barvali, risali, divjali in ušpičili kakšno stvar, da še zdaj kdaj poslušaš kako si kot otrok bil »živahen«. Pozabimo. In se spomnimo, ponavadi, ko je kakšen izziv in je potrebno poiskati kakšno slikico iz otroštva. In ko jo naposled le najdeš, se spomniš tistih občutkov, kako je bilo, ko si si lahko dovolil, da si otrok, da se smejiš in živiš- zares živiš. Tista ena otroška fotografija ti nikoli ni dovolj in odpreš celoten album svojih fotografij ter si poveš:

»Dobro, da sem si shranil spomine. Večkrat moram odpreti to knjigo, da se opomnim in da ne pozabim, da sem vse svoje korake delal v svojem ritmu in ob svojem času. Mogoče je kdo pred menoj, kdo za menoj. A zase vem, da želim živeti svojo pot. Da me knjiga opomni, da moram večkrat postati tisti majhni otrok, ki si je upal na listke pisati sporočila ter si jih podajal pod mizo, nekoga zaprositi za ples, iti prvič k zobozdravniku, in tudi kdaj nekomu povedati, »Ne!« – če nekaj res ni želel početi.«

Pogum. To si želim zate, da si pogumen in sam pišeš svojo knjigo spominov.

Ker življenje potrebuje spomine! Da se zgodbe srečajo, se spomini najdejo.

Amadea Gomboc, mag. psih., www.lickagor.com

P.S: Objavo sem napisala za Facebook stran, DonA shop [https://www.facebook.com/donashop2]