KINTSUKUROI

Poslušam in opazujem, koliko nesrečnih obrazov tava nemirno naokrog. Zdaj, ko smo nadeli maske, žalostne in razočarane oči še bolj pridejo do izraza. Iskric v njih več ni. Kam je odšla naša volja do življenja, naša moč, da potiskamo svoje sanje naprej? Da živimo sebe in lahkotno stopicamo naprej. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki so živi, resnično živi. Njihove vibracije segajo tako daleč, da prebudijo marsikaterega spečega. Poznaš kakšnega takšnega? To so ljudje, ki te dvignejo že samo, da so ob tebi. To so ljudje, ki te objamejo in primejo za roko, ker opazijo, da se še ne premikaš naprej. To so ljudje, ki žarijo ljubezen do drugih in sebe. To so ljudje, ki sledijo svojim sanjam, čeprav doživljajo na poti do teh, številne situacije, ki naj bi jih ustavile, ampak jih ne. To so ljudje, ki se borijo za ljudi, ker vedo, da nam bo kolektivno boljše, če se bomo podpirali. To so ljudje, ki so v številnih razočaranih očeh, čudni, ker živijo sebe. In ob teh ljudeh se spremeniš, ker v njih vidiš to kar si želiš, da bi žarel tudi sam. Veš pa, da tega še ne zmoreš in jih lažje označiš z besedami, ki zabolijo. A jih ne izrečeš, ker veš, da bi zabolelo tudi tebe.

Včasih se ti življenje nepričakovano spremeni. Spremenijo te izkušnje, ljudje, okolje. Šel si čez bolečino, ki ni imela konca. Svet se je ustavil in v njem ti. Govorili so ti, daj pojdi naprej, a ni šlo. Želja po premiku je bila vsa močnejša, a v tebi je nekaj ugasnilo, nekaj ni hotelo naprej. Vedno si vedel, da si to ti, ki sam sebi postavljaš težke ovire, kjer mimo njih poti ni. Točno si vedel, kaj moraš narediti, da bo bolje in nisi zbral moči, da bi to naredil. Pa so šli dnevi in noči, ko si kar taval in še vedno bil tam kot vsi. Nikjer. Tvoje sanje so kljub temu ostale intenzivne, v spanju živel si jih in upal, da bodo prišle na plano. Sporočale so ti, da je možno in da bo šlo. In pride dan, ko se vse premakne. Še zdaj točno ne veš kaj je bilo tisto, kar te je potisnilo naprej. Je bila bolečina, je bila oseba, je bila izkušnja, ki te je premaknila ali zgolj nekdo, ki je spal v tebi in se končno prebudil. Premaknile so se meje, premaknili so se ljudje, premaknil si se ti. Svoje življenje si prestavil v višjo prestavo, kjer so solze še vedno dovoljenje, kjer jeza še vedno tli, a hkrati tudi veš, da veliko bolj polnejši in močnejši si. Izkušnje te prizemljijo in osvobodijo. Preživete rane, dajo moč, da si dovoliš biti vse to kar si. Vsaka solza na tvojem obrazu je nekaj pomenila. Vsak stisk pesti, dal zagon, da zmoreš naprej. Vsak korak, ki si ga dnevno naredil, nov vpogled v prihodnost podaril. Spremenil si se. Še vedno si dovoliš biti žalosten, ker veš, da so čustva tista, ki nam dajo moč. Kaj, ko bi si dovolili, da ti življenje pokaže izkušnje ob katerih boš napredoval? Izkušnje ob katerih boš polnejši, tudi če kdaj za ceno lastnih solz.

Odnosi so ogledala, kar v drugi prepoznavamo je v nas. Zato so ljudje tisti, pravi ali nepravi, ki nam pokažejo, kaj prebiva v nas in kaj je tisti kar je potrebno obuditi. Ljubezen do sebe je ključna, da te lepote tudi odkrivamo.

In sedaj lahko poveš, da v tebi neka nova iskrica gori. To je tista oseba, ki je v tebi vedno bila. Spala je. Nič hudega, spimo kdaj vsi. Odprl si oči, in to je tisto, kar te v očeh drugega edinstvenega naredi. To so tisti ljudje, z odprtimi očmi. To je tisto srce, ki se bori in preživi.

To je ~KINTSUKUROI~, iskati ljubezen in vse lepo v kdaj za nas bolečem svetu.

Lička gor,

Amadea*