Lička gor

Odločitev …. saj zveni tako enostavno, šolsko, svetovano in hkrati kdaj zares je, dokler v vseh teh odločitvah kdaj povsem ne izgubiš sebe. Kdo? Kaj? Kdaj? Zdaj? Nisem še pripravljen/a. Bom kdaj sploh?, Kaj si zares želim? – nam v mislih nenehno odmeva. Misli ti švigajo skozi glavo, pogovarjaš se z drugimi, hkrati neštetokrat sam s seboj, da bi le spoznal, dojel katero pot izbrati. A globoko v sebi že veš kam, kdaj, zakaj- a pogum, veš tisto pogum nam kdaj presneto zmanjka. Včasih se zdi, da čakamo, čakamo nekoga, ki se bo odločil namesto nas. Nekoga, ki bo prevzel naše razmišljanje, naše želje, vrednote in sprejel odločitev, ki bo…

Vedi, da bodo prišli dnevi, ko boš nekomu:  – preveč čustvena, – preveč borbena, – preveč samozavestna,– preveč empatična, – preveč povezana, – preveč karakterno močna, – preveč občutljiva, – preveč z željo po več, – preveč glasna, – preveč ??? Za koga je ta preveč? Največkrat na terapijah iz vaših ust slišim ravno to besedo, da smo preveč. In vas čisto razumem, ko vam je težko, ker sem se sama dolgo let obremenjevala z nalepko: “preveč čustvena”. Velikokrat sem takrat izbrala umik, češ, da je biti čustven nekaj tako zelo narobe. Pa potlačimo, zapremo se pred lastnimi občutki, čustvi. Zapremo se v svoj mehurček, ker bi preveč bolelo, če bi koga spustili vanj. In potem se vprašam,…

Kaj, ko bi ti rekla, da si zaslužiš več! Kaj, ko bi ti rekla, da zmoreš več kot misliš? Kaj, ko bi rekla, da verjamem? Da ti verjamem, ko praviš, da ne zmoreš? Da ti verjamem, ko praviš, da bi najraje obupal/a. Da verjamem, da ne zmoreš več prepričevati slehernega, ki ga srečaš, da si dovolj. Veš naše življenje je res zanimivo, predvsem na jutranjih sestankih, popoldanskih kavicah, ob večerjah se velikokrat pogovarjamo o drugih. O njihovih težavah, padcih, tudi vzponih navsezadnje. Pravimo, da imamo ob sebi prijatelje, a le redko slišim, da tem prijateljem tudi zaupamo. Da jim zaupamo svoje težave, svoje rane, svoje padce in da, tudi vzpone…

Sedela sem. Sedela na klopci in čakala, da me sprejmejo. Sama s čakanjem zares nimam težav, tiste ure, minute izkoristim za samorefleksijo in opazujem kakšen je svet in kako sama delujem v svetu.  Kaj lahko izboljšam in na čem lahko gradim? So moja vprašanja, ki se jih vprašam vsak dan.  Pa pride mimo starejši mož, sramežljivo pristopi k meni in me vpraša kje je zgradba, kjer je zobni rentgen. Opazim, da je izgubljen. Vstanem in mu pokažem. Zahvali se mi in se mi nasmehne. Dokaj hitro pride nazaj, ker je pozabil masko in se mi še enkrat zahvali za pomoč. Pa pristopi drugi mož, ki mi v jezi razlaga kako…

Kaj, ko bi ti rekla, da si napaka? Kaj, ko bi ti rekla, da si čisto povprečen, povprečna? Kaj, če bi ti rekla, da ne zmoreš? Da res ne vem zakaj si na svetu? Kaj, ko bi ti v obraz povedala, vse kar vztrajno sam/-a sebi govoriš vsak dan, ko stojiš pred ogledalom? Kaj, ko bi začela, da si hmmm, vse najslabše? Bi me ustavil/-a? Bi mi verjel/-a? Kako globoko bi te zadela? Bi me skušal/-a prepričati v nasprotno, bi molče gledal/-a proti tlom ali bi zapustil/-a prostor v katerem sem te nagovorila? Pred kratkim sem bila na tečaju na Bledu. Med odmorom smo se sprehajali okrog jezera. Bilo je…

“Kaj pomeni močna ženska?”, vprašam. Ljudje obmolknejo. Usta se zaprejo. Dih zastane. Moje oči pa še vedno strmijo k njihovim, da bi naposled le prišle do odgovora. Saj veš. Močna. Tista, ki zna izbrati sebe. Saj veš. No to. Hm… Mi odgovorijo️. “Močna? Torej, da pokažeš moč in navzven kažeš svojo moč, podiraš ljudi in ne glede na vse, hodiš. Hodiš po sebi, drugih in slediš sebi? Kaj to sprašuješ.. No dajmo se zdaj pogovarjat nekaj drugega”, pravijo. Zvečer pred spanjem odprem svoj dnevnik, kjer napišem z velikimi tiskanimi črkami in se povežem… “Kaj je močna ženska?” , še enkrat vprašam. Pisalo sledi, ne vem, če meni ali jaz njemu.…

“Bojim se, da ne bom zmogla. Bojim se, da se bom še bolj izgubila. Bojim se, da me bodo lastni otroci imeli za šibko. Rada bi jim priznala, da ne zmorem. Rada bi jih naučila kako naj se imajo radi. Rada bi jim pokazala, da jih imam rada. A kako naj jih naučim, če sebe ranim vsak dan? Kako naj jim pokažem, da jih imam rada, če sebe ne zmorem niti pogledati v ogledalo. Daj povej mi, kaj bi ti. Od kje ti moč, da greš naprej? Od kje ti moč, da v slehernem dnevu vidiš nekaj dobrega, da v vsaki osebi najdeš nekaj kar te polni in bogati? “,…

“Veš želim biti takšna mama, da bom otroku lahko dala vse, kar sama nisem dobila.”, mi pove. “Kaj točno?”, vprašam “Objemala bom svoje otroke. Jih motivirala. Oh, govorila jim bom, da zmorejo. Da so vredni! Da sem še vedno ob njih, če padejo. Da bom brisala njihove solze in jih tolažila, če bo potrebno. Pogovarjali se bomo. Tako kot midve sedaj. Jooj tega si želim, da si bodo dovolili spregovoriti o svoji bolečini, o svoji stiski ter njihovih ponosih in zmagah. Ja… To si želim… Oh in spet jokam.😔 Ta soba je čudežna. “😊 ” Spusti solze. Dovoli si jih….zdaj pa te vprašam.. Si ti ta verzija sebe, ki bi…