Kdaj čas je, da zasveti? Vse kar pride? Vse kar boli? »Čas zaceli vse rane!«, mu pove. Objokan stoji pred njo in ji ne verjame. Ker tako zelo boli. Pa skače, da se bo končno smejal. Pa ga objame, da bo čutil dotik. Prazen. Žalosten. Redkobeseden. Izgubljen. Zmeden. »Čas zaceli vse rane«, mu spet pove. »Ne bodi tak! Smej se, življenje je prekratko!« »Ne, ne gre.«, ji pove, ji kriči. Za trenutek ga pusti na miru. Pride čas skupnega kosila s prijatelji. Prijateljica se odloči, da bodo naredili skupno fotografijo, za spomin. Vsi se smejijo. Njemu pa ni. Skupaj pogledajo kakšna fotografija je nastala in vsi s prsti kažejo nanj…

»GRDA SEM!«, mi je je rekla gospodična v pogovoru preko Zoom-a. “Vem kako se počutite. Tudi jaz sem pred par dnevi bila sama sebi.”, sem ji odgovorila. Gledala me je z bledim. In vprašala: »Zakaj, kako?«, »Ne govorite si to!”, mi je rekla. Z razlogom sem bila 3 minute tiho. Mislila je, da sem žalostna. Potem sva se nasmejali, ker je vedela kaj ji želim sporočiti. Pred časom sem tudi sama doživela eno majhno nesrečo. Zdaj bi rekla, da hkrati tudi eno veliko srečo. Ker me je spomnilo na to kar resnično šteje, navkljub negativnim notranjim monologom, ki jih imamo, ko se nam pripeti nesreča. Takrat sta me meni ljubi…

Sprašujem se, kdaj v nas preskočit tista iskrica, ko v nas prevlada in biva le ljubosumje, nevoščljivost, zavist in moti uspeh drugega? Smo res tako žalostni in nesrečni v sebi, da ne zmoremo ničesar drugega? Bom za trenutek škodil si povemo. Verjamem, za trenutek vam morebiti pokuka občutek zadovoljstva. A vem, da še isti trenutek zdrsnete spet na svoj začetek, kjer niste bili zadovoljni s seboj. Pa spet pritisneš in spet škodiš. Danes si izbereš enega, drugič drugega. A te ne boli? A te ne izčrpa? Da je tvoje edino gonilo sovraštvo, ki ne prinese nič drugega, le da še bolj vztrajno biva v tebi in te ne podpira ter…

Poslušam in opazujem, koliko nesrečnih obrazov tava nemirno naokrog. Zdaj, ko smo nadeli maske, žalostne in razočarane oči še bolj pridejo do izraza. Iskric v njih več ni. Kam je odšla naša volja do življenja, naša moč, da potiskamo svoje sanje naprej? Da živimo sebe in lahkotno stopicamo naprej. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki so živi, resnično živi. Njihove vibracije segajo tako daleč, da prebudijo marsikaterega spečega. Poznaš kakšnega takšnega? To so ljudje, ki te dvignejo že samo, da so ob tebi. To so ljudje, ki te objamejo in primejo za roko, ker opazijo, da se še ne premikaš naprej. To so ljudje, ki žarijo ljubezen do drugih…

Pišem ti, da te spomnim. Če bi se mi le prepustil. Včasih se tvoje misli obarvajo temačno, nato spet pridejo dnevi, ko ti žive barve prebarvajo vse temačne odtenke, ki so ti za trenutek orisali življenje. Življenje te uči sprejemati izzive, spuščati navezanost, preteklost in dnevno obračati nove liste v svoji knjigi življenja. Pridejo časi, ko obtičiš, ko ne najdeš tiste svetlobe, za katero pravijo, da je vedno na koncu tunela. A vseeno, se ne predaš in se boriš naprej. Dan za dnem. Vem, delo na sebi, ni mačji kašelj. Velikokrat točno veš kaj počneš narobe in ti ponavljajoči vzorec, nikakor ne uspe preseči. Predaš se in obupaš. A ne…

Dotik dobiva povsem nove razsežnosti v teh dneh. Opazujem, zaznavam, čutim. Vsak se v teh dneh bori na svoj način. Nekateri v službah, s srcem in željo, drugi komaj čakajo, da pridejo domov, da slečejo opremo današnjega dne. Nekateri svoje zaposlene zaščitijo, drugi jih nagrajujejo za top dobiček v mesecu marcu. Nekateri otroci doma delovni, se učijo, drugi spet raziskujejo svojo drugo plat otroškosti. Nekateri sami v naravi, drugi doma obkroženi s knjigo in kuhanjem. Nekateri pol dneva ne »preživijo«, brez da bi poklicali svoje bližnje in jih sprašujejo, če so v redu. Spet drugi, nimajo nikogar, ki bi jih poklical. Nekateri spoštujejo pravila, spet drugi kažejo svojo nestrpnost do…

Gremo mimo trgovine, stekla so ravno pravšnja. V njih vidimo izložbo, artikle in hkrati še sebe. Tisti majhen odsev sebe, ko si lahko pobožamo svoje lase, ki štrlijo. V mislih nam skozi telo drvijo misli: ” Imela bi to!”, “Joj, nimam denarja!”, “Joj predebela sem”, “Joj, danes sem že preveč zapravila, kaj bodo pa rekli”, “Upam, da me noben zdaj ni videl, da sem se gledala v izložbi”,  “Eh, bom raje kupila za moža kaj, jaz ne rabim”, “Kaj bodo rekli, da imam spet nekaj novega?” Eh, v tem bom debela.”,… Kričiš, tokrat v sebi. A bog ne daj, da bi zares kričala. Kaj bodo pa rekli ljudje okrog mene?…

“Pogrešam kako zelo sem bil junak vseh misli in idej… Znal sem pokončno biti in stati ob vseh svojih idejah, željah, ljudeh. V roki sem držal list papirja, kjer sem imel napisano, kaj želim in kakšen ne želim postati. Bil sem nasmejan. Zaprl sem oči in pustil, da se mi zavrti cel niz dogodkov pred očmi. Hkrati sem jokal in se smejal. Znal sem objeti in se veseliti. Moja lička so le redko šla v žalostno smer, a zdaj le redko gredo v smer kot takrat, ko sem držal list papirja. Papir sem vrgel v koš. Moja želja je izginila in nasmeh skupaj z njim. Postavil sem zid. Svoje roke…

Oh ta ljubezen, včasih čutimo mravljinčke po telesu, zaljubljeni bi rekli, da je to vhod v povsem novo dimenzijo. Tisti občutek, ko živiš, a hkrati si v povsem novem mehurčku, ko se ti samo smeji. Je noro, je zmešano in je lepo. Pa se zavrti in včasih ta globoka ljubezen preide v drug mehurček, poln zamer, včasih v mehurček svobode, včasih v mehurček žalosti. Je mesec december, je mesec, kjer se prepleta skrb za drugega, za druge mesec osamljenosti, za nekatere mesec blišča ter čarovnije. A ljubezen, tista prava, nikoli povsem ne zbledi. In tokrat naj vas zapis ponese tja, kjer bi si želela, da ste vsak dan. Bodisi sami,…