fbpx

ZA/KAJ ZASTAVLJAM SVOJE ŽIVLJENJE?

Si v tem času pozabil, kdo si in koga zares živiš? Tako močno vprašanje in zares ne veš kako bi bilo prav, da bi nanj odgovoril. Čez polnoč je, ko sedaj to pišem, a čutim da moram. Da sporočim tebi. Da si boš zatem, ko prebereš znal odgovoriti na zgornje vprašanje.

Samo še par mesecev in dopolnila bom 30 let. Mah številke niso nič. Mar ne? Vseeno pa te vsak rojstni dan spomni na dodatno leto dni spominov, izkušenj, preizkušenj, ki si jih doživel in preživel. In če pogledam teh zadnjih 10 let, oh so bila pestra. Veliko smo jokali, veliko se jezili, veliko se veselili, oh in kako smo se ljubili. Sama sem od nekdaj bila sramežljiva, potem presegla več izzivov s katerimi sem bila primorana izstopiti iz cone sramežljivosti in se začeti boriti zase. In ne v smislu, da bi ljudi pred seboj podirala in šla na vse ali nič. NE. To so bili dnevi, meseci, leta, ko sem spoznavala sebe, svoje močne točke in oh ja tudi šibke točke. In ni jih bilo malo. So pa vsekakor tudi močna področja pokukala iz teme v svetlobo.

Večinoma pa si zmoremo priznati samo šibke točke. Mar ne?

Pride mesec, ko te osebe prepričajo, da si slab in ti jim verjameš. Pridejo dnevi, ko te ljudje prepričajo, da ne boš zmogel in jim verjameš. Se predaš. Pridejo dnevi, meseci, leta, ko stagniraš. Ko prijatelji praznujejo, slavijo življenjske dosežke, ti pa ne veš še čisto ali bi šel levo ali desno stran.

Poveš si. Vseeno mi je. Jaz sem svoj. Svoja oseba. Vsak je poseben. Moja pot je pač takšna. A si čisto zares ne verjameš, mar ne? Kako vem? Ker, ko te tebi bližnji vprašajo:

  • “Hej, kdaj boš diplomiral?”
  • “Hej, kdaj boš imel otroke?”
  • “Hej, kdaj boš nam predstavil punco?”
  • “Hej, kdaj se boš zresnil?”
  • “Hej, kdaj boš kot sosedov Tine?”
  • “Hej, kdaj boš imel višjo plačo?”
  • “Hej kdaj boš bolj razpoložen?”
  • “Hej, kdaj boš shujšal?”
  • “Hej, kdaj boš bolj romantičen?”,

tebi v glavi tuli: “Heeeeeeeeeej, maham vam. Kdaj boste videli, zares videli… MENE?” Me vprašali: “Kdo sem? Kaj si želim?” Videli moj uspeh, moje sanje, moj vztrajni dih?”

Pritisnejo ti na rane. In takrat spoznaš, da ti zares ni vseeno. Da se naposled le boriš z zunanjim svetom in okolico, svojimi vrstniki, partnerjem, družino, otroki… In želiš, da te sprejmejo.

Pa vstaneš, se učiš, hodiš v službo in še vedno ni dovolj? Pa ustvariš svojo družino, mogoče bo pa zdaj dovolj? Si poiščeš najbolj prikupno dekle, ki jo okolica opeva, mogoče pa bo zdaj dovolj? Prosiš za povišico, mogoče pa bo zdaj dovolj? Pa se vpišeš na doktorat, mogoče pa bo zdaj dovolj?

Bo dovolj za njih?

Me bodo zdaj le imeli radi takega kot sem? Me bodo sprejeli? Me bodo objeli? Mi bodo dali vedeti, da je okej, da nisem sosedov Tine? Da sem amaterski igralec v gledališki predstavi, a jim nisem sploh še povedal, da tam pa zares blestim in da me to veseli. Ampak oni želijo, da sem fizik. Da sem zdravnik. Da shujšam. Da se ne jezim. Da ne vem, da pač sem…, nekaj, samo to ne kar si sam želim.

Boli te, ker skrivaš to kar si, da bi  tvoj zunanji svet, kaj? Ne trpel? Da bi bili končno zadovoljni s teboj? Da bi te končno sprejeli?

Kje pa si v tej zgodbi, TI?

Se jim želiš predstaviti v obliki, ki si jo zunanji svet želi zate in sam skriti to kar si?

Naučili so nas: ROJSTVO-šola-služba-poroka-otrok-SMRT. Pozabili so pa dodati, da življenje vsako osebo nagradi, da vsako življenje drugačni vrstni red piše. Ali pa ga mogoče čisto premeša in kaj vzame ven.

ŽIVLJENJE. Kako ga živiš? Za koga ga živiš?

Kako naj te drugi sprejmejo, če ti sam sebe ne?

Ker je okej, da živiš sebe.

Pa kaj, če ti vsi govorijo, da nimaš talenta? TEBE to kar počneš, veseli!

Pa kaj, če partner ne razume, da imaš rad hribe? TEBE veselijo!

Za koga zastavljaš SVOJE ŽIVLJENJE?

Za/kaj zastavljaš svoje življenje?

Da na obroke v sebi umiraš ali živiš? Zares živiš!

Ko si sposoben zaslišati glas lastnega notranjega vodstva in ko se mu odločiš slediti, se začnejo razodevati tako imenovani čudeži v tvojem življenju. Izkušnje, ki si jih pred tem omejena osebnost ni mogla niti zamisliti, kaj šele izkušati.

Na nas je, kako dobro bomo uresničili sebe in svoje življenjsko poslanstvo. Tudi, ko se krčevito oklepamo tega kar mineva in kar smo bili.

In TI? Najprej stavi nase.  Najprej pomahaj sebi. Priznaj si, da si dovolj dober. Da si dovolj močen. Da se kdaj zlomiš. A vstaneš. Zase. Ker staviš, nase!  

In da, si VSE. In če te NE VIDI. Kdorkoli. Ne pritiskaj nanj/nanjo. Saj bo spregledal/-a, takoj ko bo našel/-la in sprejel/-a tudi sam/-a sebe.

Lička gor,

Amadea*