fbpx

Kdo smo, KO…?

Sobotni sprehod sem izkoristila, da vam postavim to vprašanje, ki bi si ga po mojem mnenju morali sami postaviti večkrat. Ko sem nekaj časa preživela v Španiji, se spomnim, da ne glede na to koga sem na novo spoznala, me nikoli ni vprašal: »Ej, kakšen naziv pa imaš ti? A si že končala magisterij? A si že končala doktorat? Kaj boš pa zdaj?« Ne, ničesar od naštetega me niso vprašali.

Vprašanja, ki sem jih povečini dobivala so bila: “Kaj si želiš in daj povej mi kdo si ti? Kaj imaš rada? Kakšno delo imaš rada?” Seveda si prvo šokiran (pozitivno seveda), namreč razmišljam, da smo sploh v Sloveniji tako zelo naravnani, da ljudi predalčkamo po tem kakšno izobrazbo imajo in koliko certifikatov ali nazivov imajo že pridobljenih ter v svojem življenjepisu omenjenih.

Pozabimo pa na tiste največje vrednote kot so:

  • Ali ta, ki ima izobrazbo sploh zna drugi osebi iskreno pogledati v oči?
  • Ali zna pomagati prijatelju, ko mu ne gre najbolje?
  • Ali boš tisti, ki bo prijatelja podprl in kupil njegov izdelek, ker je ravnokar odprl svoje podjetje?
  • Ali je pod vsemi temi nazivi, srečen?
  • Ali zna kljub temu, da je šolan objeti nekoga, ki ni po njegovih merilih?…. in še in še…

Če ste do konca pogledali video, ste prišli do vprašanja: »Kdo smo, ko nam vzamejo vse nazive, izobrazbo? Kdo smo?«

Pred dnevi sem opazila zanimivi citat, ki mi je še zdaj ostal v spominu in sicer:

»Nihče ni tako pomemben, da ne bi moral biti vljuden do drugih ljudi.«

Seveda nas pridobljeni nazivi in s tem poklici marsikaj naučijo in prispevajo k osebnostni rasti. Se pa je kdaj pomembno vprašati…ali se ob vsem tem kdaj ne izgubimo? Kje je naša meja, da pod vsemi nazivi ostanemo človek? Vsekakor ni enostavno vprašanje. Upam pa, da ne bo šele za vrsto let, ko sami sebe vprašamo: “Kdo smo?” Brez kratic za našim imenom in priimkom.

Pomembno je? Seveda, da je! Ker vsekakor tudi šteje kdo smo, ko nam vzamejo papirje in vse nazive na njih.

V razmislek.

Lička gor,

Amadea*