ČAS ZACELI RANE!?AMPAK…

Kdaj čas je, da zasveti? Vse kar pride? Vse kar boli?

»Čas zaceli vse rane!«, mu pove.

Objokan stoji pred njo in ji ne verjame. Ker tako zelo boli. Pa skače, da se bo končno smejal. Pa ga objame, da bo čutil dotik. Prazen. Žalosten. Redkobeseden. Izgubljen. Zmeden. »Čas zaceli vse rane«, mu spet pove. »Ne bodi tak! Smej se, življenje je prekratko!« »Ne, ne gre.«, ji pove, ji kriči. Za trenutek ga pusti na miru. Pride čas skupnega kosila s prijatelji. Prijateljica se odloči, da bodo naredili skupno fotografijo, za spomin. Vsi se smejijo. Njemu pa ni. Skupaj pogledajo kakšna fotografija je nastala in vsi s prsti kažejo nanj in kričijo: »Daj smej se, vsaj za fotografijo!« No pa se nasmehne, z nasmehom, ki ni njegov. Ta fotografija pristane na steni in seveda dana v okvir. Zraven pripis. Spomin na lepe dni.

V glavi se mu odvije milijon monologov in na koncu vprašanje, ki ga res mori: »Zakaj? Zakaj, smeh, če mi ni?«

Naslednji dan pride babica na obisk in mu pove: »Zakaj si žalosten? Saj pa nimaš nobenih skrbi.« In bum, teža vsega spet pade nanj.

On pa se sprašuje: »Zakaj ne smem biti žalosten? Zakaj čas ni dovoljen? Zakaj moram gledati v objektiv in biti nasmejan, če v sebi nisem? Nam je tako težko biti ob žalostnih ljudeh? «

A gre naprej. V sebi žalosten, navzven nasmejan. Ker to okolica sprejme in spoštuje. Drugo ne. In pride čas, ko na postaji čaka. Avtobus zamuja. Nikogar ni. Boleče je. Težko mu je. Končno zjoče se. Mimo prihiti punca, v upanju, da ni zamudila avtobus. On pa. Hitro se obrne vstran. Robcev nima. Teža prevelika je, ker solza druga za drugo polzi. Ga vpraša punca: »Kaj je narobe?« Fant molči. A solze so premočne. Punca iz torbice potegne robec in mu ga ponudi. Fant ga seveda vzame.

Punca brez ovinkarjenja odkrito: »Veš, čas zaceli vse rane….ampak…« Hitro jo prekine, in ji pove: »Ah to mi vsi govorijo. Ni mi treba tega!« Punca mu pove: «Prekinil si me, nisem dokončala! Čas zaceli vse rane, AMPAK najprej ZELO BOLI! Jokal boš. Trpel boš na svoj način. Težko bo. Eni te ne bodo razumeli, drugi te bodo. A to je tvoja rana. Vsak jo doživlja drugače. In ja, čas zaceli rane. A pozabimo, da se vsakemu celi drugače. In prišel bo čas, ko se boš spet smejal. Ne zlagano, ampak tisto iskreno kot si se, ko si bil resnično vesel.«

Fant je bil osupel namreč v enem tednu tega stavka še ni slišal. Da je OK, da je žalosten. Da je OK, da boli. In da je OK, da se mu rana celi na svoj način. In da najprej BOLI.

Zahvalil se je. Avtobus se je pripeljal. Vstopil je. Zraven njega je sedela družina z dvema majhnima otrokoma in seveda sta nagajala drug drugemu. Prvič se je iskreno nasmejal. Spomnilo ga je, kako s sestro preživljal je otroške dni. Pogledal je punco in le ta mu je s pogledom dala vedeti: »Sem ti rekla, da se boš spet smejal.

Kdaj postalo normalno je, da ni OK, da nas boli? Da lahko žalujemo. Smrt. Izgubo osebe. Težke situacije. Boleče trenutke, situacije…

Kdaj?

Lička gor,

Amadea*