TE NE BOLI?

Sprašujem se, kdaj v nas preskočit tista iskrica, ko v nas prevlada in biva le ljubosumje, nevoščljivost, zavist in moti uspeh drugega? Smo res tako žalostni in nesrečni v sebi, da ne zmoremo ničesar drugega?

Bom za trenutek škodil si povemo. Verjamem, za trenutek vam morebiti pokuka občutek zadovoljstva. A vem, da še isti trenutek zdrsnete spet na svoj začetek, kjer niste bili zadovoljni s seboj. Pa spet pritisneš in spet škodiš. Danes si izbereš enega, drugič drugega. A te ne boli? A te ne izčrpa? Da je tvoje edino gonilo sovraštvo, ki ne prinese nič drugega, le da še bolj vztrajno biva v tebi in te ne podpira ter vsekakor ne služi pri tem, da bi s svojimi dejanji bil komu v doprinos. Kaj šele sebi?

A te ne ne boli? Da je teža vsega zlomljenega v tebi tako velika, da enostavno na drugi način ne gre?

A te ne boli, da ne najdeš trenutka v dnevu, ko bi si lahko povedal: »Danes bom poskusil drugače!«

A te ne boli, da si že zdavnaj pozabil ljubiti sebe? Pa ne samo delček tistega telesa, ki ti je všeč. Celo sebe. Da, takšnega kot se zjutraj zbudiš. Jezen? OK! Žalosten? OK! Razočaran? OK. Imaš možnost kaj spremeniti?» Seveda, da imaš.

A te ne boli? Da imaš misli s sovraštvom tako nabito polne, da ne verjameš, da se lahko izkopaš iz te luknje v katero si polagal kepe blata dan za dnem?« Verjamem, zapletel si se. V krogu lastnih bolečin, težkih občutkov. Ranjen. Bolelo je. Sigurno ni bilo enostavno. Marsikaj v življenju ni.

A odločil si se. Škodil boš. Si res to želiš? Za kakšno ceno? Da ne boš edini, ki bo trpel? Trpel v lastni senci, ki jo sonce tako vztrajno obsijati želi in je ne more, ker ti ne želiš spustiti, da tako zelo nekaj te boli. Joči.

Stisni se. Prosim. Najprej sebe. Daj si ljubezen. Verjamem, da jo potrebuješ. Ker jo mi vsi. Se ti res ne zdi, da zlomil bi se, ko bi te vsi objeli? Oh ti povem, vem da bi se. In veš zakaj? Ker ni je čez človeške bližine, ni je čez iskrenih objemov, čez iskrenih besed: »Rad te imam.« Vem potrebuješ. Ne jezim se. Le sporočam ti. Prosim rad se imej. Ker vsi potrebujemo vedeti, da zaradi uspeha drugih, borbe drugih, moči drugih…. Vi ne boste nič manj žalostni v sebi. Opomnik dajem nam vsem, ker s sovraštvom ne pridemo nikamor kot le v svoj bazen črne vode. Iz katerega kuka le naša zgornja polovica telesa, ki prosi, da mu daš priložnost.

Ker mi je vredno, da pišem besedila, misli o katerih pišejo le redki. Ker mi je pomembno, da ko bom imela enkrat svojega otroka, da ga naučim, da s škodoželjnostjo res ne bo nikamor prilezel. Ker mi je vredno, da se naučimo, da ljubezen vedno zmaga. Ker mi je pomembno, da se naučimo bivati drug z drugim. In da se naučimo, da je še kako pomembno deliti. Pa ne samo stvari. ISKRENO privoščljivost. ISKRENE trenutke. ISKRENO žalost. ISKRENA ČUSTVA.

Z ljubeznijo.

P. S: Za več objav o čustvih lahko pokukate na Facebook stran, Lička gor (https://www.facebook.com/lickagor) .

Lička gor,

Amadea