TAM BOM VEDNO JAZ. NE VIDIŠ ME, A BIJEM.

Pišem ti, da te spomnim. Če bi se mi le prepustil.

Včasih se tvoje misli obarvajo temačno, nato spet pridejo dnevi, ko ti žive barve prebarvajo vse temačne odtenke, ki so ti za trenutek orisali življenje.

Življenje te uči sprejemati izzive, spuščati navezanost, preteklost in dnevno obračati nove liste v svoji knjigi življenja. Pridejo časi, ko obtičiš, ko ne najdeš tiste svetlobe, za katero pravijo, da je vedno na koncu tunela. A vseeno, se ne predaš in se boriš naprej. Dan za dnem. Vem, delo na sebi, ni mačji kašelj. Velikokrat točno veš kaj počneš narobe in ti ponavljajoči vzorec, nikakor ne uspe preseči. Predaš se in obupaš. A ne vem, če se v teh predajah, kdaj resnično zaveš, koliko vsega si že presegel in dosegel.

Vabim te, da najdeš in postaviš tebi ljubo vrv, ki jo najdeš doma, na tla. Z vrvjo se “igraj” tako, da vse svoje pozitivne ali negativne izzive/situacije oblikuješ s hribčki in dolinami. Pri enih bo veliko hribov in dolin, pri drugi mogoče manj. Ni pomembno. To je tvoja vrv. Nato vstani in poglej na to vrv s ptičje perspektive. Koliko vsega si že doživel in koliko vsega, že preživel. In še vedno si tu. Življenje te vsak dan pelje skozi nove izzive. Včasih pred tebe postavi službo, kjer moraš izstopiti iz cone svojega udobja. Velikokrat izkušnjo, ki ti podari nove obraze, ki v tebi vidijo več, kot si  ti kadarkoli videl sam  v sebi. Kdaj tekom življenja naletiš na partnerja, ki pritisne na tvoje največje rane.  Kdaj na otroka, ki zrcali tvoje negativne lastnosti. Takrat, če me ne umiriš,  jaz kar pobesnim in imam svoj solo koncert.

Za trenutek res da obtičiš, ker ne veš kako in kaj naprej. Ker te niso naučili, kako ravnati, ko ti kdo nastavi ogledalo. Ko te življenje postavi pred stresne, težke situacije.  “Skrij se, beži, ne sooči se, minilo bo. ” Si velikokrat govoriš. Pa bo? Pride ponedeljek, za tem torek, nate pritiska rana, s katero se sam ne zmoreš soočiti. Spoznaš, da ti življenje ves čas nastavlja izkušnje, osebe, ki te učijo in ti kričijo, da zdaj pa je res že čas, da poskrbiš zase. Skuhati znaš, točno veš kdaj si žejen in približno tudi veš kdaj boš šel spat. Zgleda, da kar dobro poslušaš svoje telo. Hkrati se zalotiš, da mene in svoje mentalno telo zapostavljaš. Kdaj je dovolj? Praviš, da več ne boš prenašal »Bo že!«, nežno izgovoriš. Namesto iskric v tvojih očeh, čutim praznino, ki kliče: »Reši me.« In kako zelo si želim, da bi te lahko rešil. Saj se trudim, opozarjam te. Razbijam!

Ti pa še vedno čakaš nekoga drugega, ki bi ti povedal tiste čarobne besede: »Bom jaz. Tvoja opora. Tvoja varnost. Tvoj objem. » Saj slišiš nekje v daljavi vse te glasove, hkrati pa veš, da so to le glasovi, ki šepetajo. Odmevi tvojih ran, ki krvavijo vse močneje. In nobena »gaza« jih več ne prekrije.

ČAS JE“, ti ljubeznivo prišepnem. “DOVOLJ JE. ZMOREŠ!”. Vem, močno si želiš objem, ki v daljavi kliče.

A pozabil si, da si objem lahko najprej podariš sam. Da se sprejmeš takšnega kot si. Da se obdariš s stvarmi, ki te polnijo. Da si v družbi ljudi, ki te cenijo in podpirajo pri vseh tvojih podvigih. Da se potolažiš, ko ti je hudo. Da si priznaš, da si ranjen. Da si lahko oseba, ki se kdaj zmoti. Oseba, ki neskončno ljubi. In da si oseba, za katero je vredno, da je na tem svetu.

Postajaš živahnejši, nisi še sicer čisto tam, kjer bi si želel biti, ampak občutim, da si že eno stopničko višje.

In neskončno si želim, da bi namesto, da ponovno razbijam v tebi, da bi ti znal poskrbeti zase in s tem zame. Da bova skupaj lahko vklopila tiste iskrice v tvojih očeh, ki so ugasnile. Ker kamorkoli ti pritiska rana, tam je tvoj prostor za rast. In tam bom vedno tudi jaz. Včasih bom utripal malo bolj. Igral tisti svoj koncert.

Ko ti bo težko, me najdi. V tebi sem. Ne vidiš me, a bijem.

Pišem ti, da te spomnim.

TVOJE SRCE.

Lička gor,

Amadea*