DOTIK KORONE

Dotik dobiva povsem nove razsežnosti v teh dneh.

Opazujem, zaznavam, čutim. Vsak se v teh dneh bori na svoj način. Nekateri v službah, s srcem in željo, drugi komaj čakajo, da pridejo domov, da slečejo opremo današnjega dne. Nekateri svoje zaposlene zaščitijo, drugi jih nagrajujejo za top dobiček v mesecu marcu. Nekateri otroci doma delovni, se učijo, drugi spet raziskujejo svojo drugo plat otroškosti. Nekateri sami v naravi, drugi doma obkroženi s knjigo in kuhanjem. Nekateri pol dneva ne »preživijo«, brez da bi poklicali svoje bližnje in jih sprašujejo, če so v redu. Spet drugi, nimajo nikogar, ki bi jih poklical. Nekateri spoštujejo pravila, spet drugi kažejo svojo nestrpnost do pravil. Humanitarnost nam kaže pot, a nekateri ga z lažnim predstavljanjem postavljajo na glavo.

Šele pred kratkim smo usvojili in se borili za dotike in objeme, a zdaj štejemo korake drug od drugega.

V parih dneh, se nam je vse postavilo na glavo. Ljudi skrbi, tesnoba se stopnjuje, panika se veča. Potres in s tem pretres naše celotne družbe je tu.

Pogledam skozi okno, po dolgem času ugotovim, da ima sosed res otroke. Slišim njihov smeh, njihovo igro. Ta otroški zvok, ki ti nariše nasmešek na usta. Poti v naravo, kjer so še pred dnevi bile nedotaknjene, imajo danes že sledi hoje. Drugi sosed vzame svojo violino in zaigra v zahvalo vsem, ki se trudijo za zdravje Slovenije. Druga soseda vpraša starejšo osebo, če rabi kaj iz trgovine. Pogledam na drugo stran, vidim poštarja, ki se navkljub vsemu, še vedno veselo nasmehne ob dostavi današnjega časopisa. Kličejo in pišejo ti ljudje, za katere si nisi mislil, da te pogrešajo ali jih skrbi zate. Nekateri starši ponovno odkrivajo vse talente za katere niso vedeli, da jih njihov otrok ima. Nekateri so ostali sami v tujini in ogromno izmed njih, komaj čaka vonj domače nedeljske juhice. Hrana je, a je hkrati ni. JE NI, za tiste, za katere že prej ni bila nekaj samoumevnega. Slovenski kmetje so kar iznenada začeli postajati cenjeni. Opazili smo jih!

Kje smo bili prej?

Ljudje spoznavamo drug drugega, spoznavamo pojme sovražnost, enotnost, zaupanje, ljubezen, sodelovanje. Spoznavamo koga imamo zares ob sebi. Spoznavamo, kdo je tisti, ki nas bo te dni vprašal »Si zdrav, rabiš kaj?« Spoznavamo, kaj pomeni zares živeti drug z drugim in se gledati iz oči v oči. Kaj pomeni reševati odnose, brez da bi zaloputnili vrata in šli iz hiše. Spoznavamo, kdo bo vzel svojo masko, ki jo ima odveč in jo dal drugemu. Spoznavamo kdo bo dal viška moke sosedu. Spoznavamo, kdo bo rešil le sebe in pustil druge za seboj. Ljudje dihajo, eni težje, drugi lažje. Ene skrbi, drugi pa zaznavajo skrbi in tesnobo drugega. Berem zgodbe, spremljam družbena omrežja. Sreča na eni strani in razkol na drugi strani. Naša celotna osebnost se maje, kot če bi umazano šipo brisal z najbolj učinkovitim čistilom in madeži še kar ne bi izginili.  Ljudje doma dojemajo kaj pomeni živeti v sebi, biti sam s seboj. Kaj pomeni zares dajati, kaj zares prejemati. Začenjamo dojemati, čemu sploh služi pristno ploskanje in se zavedamo, kakšno moč ima glasba. Razmišljamo, kdo je nestrpen in kdo je v ljubezni.

Čeprav čutite, da je prav, da poveste resnico, naredite to ljubeče in iz globine vašega srca. Uporabimo moč nežnosti, da se dotaknemo srca in uma ranjenih ljudi, kateri so okrog nas.

Nežnost je naše orodje… uporabimo ga.

Fizični dotik smo začasno postavili na stran. Oh, a ko bi vedeli koliko načinov je, da se dotaknemo sami sebe in drugih v tem času.

Ptički žvrgolijo, oh pomlad je tu. Narcise se prebujajo, zvončki nam kažejo smer in mi smo hvaležni, da dihamo.

Čisto srce. Mir v srcu in mi vsi z njim.

Hej ti, Živ si. Hej ti, Živa si! Kaj boš naredil-a?

Za kaj vse si pa ti hvaležen?

Koga vse boš pa danes cenil-a?

Dotakni se. Z mislijo, da je prav vsak dan pomemben.

#Hvaležnost #Zdravje #Empatija #Človek #Slovenija #Skupaj

Lička gor,

Amadea*