TUDI NEŽEN CVET SE MORA PREBITI IZ BLATA

MEJA ~ črta, ki ločuje. Kaj pravzaprav ločuje? Mene od tebe? Druge od drugih? Mene od drugih? Kaj?

Kdo ve kaj je zate najboljše? To veš samo ti. Tvoja so občutenja, tvoje so izkušnje in tvoja je lastna osebna rast. Drugi ti lahko le stojijo ob strani, te bodrijo. In ne glede na to, če se vrtiš v vrtiljaku podobnih izkušenj, žalostnih, temačnih dni… enkrat boš prilezel ven. Ker verjemi, enkrat ti bo dovolj. In tudi, če se za marsikaterega vrtiš predolgo, je to tvoj tempo… Učiš se, vsak dan je nova izkušnja, nov odziv. Vsak dan te tvoj odziv nauči nekaj novega o sebi. In enkrat, ko boš res imel dovolj, boš znal postaviti mejo. Težko bo, čudno ti bo, srčni utrip ti bo podivjal, ampak čutil boš olajšanje… Olajšanje, da si naprej.. Da si zmožen postaviti mejo, pa ne toliko drugim, ampak mejo česa sprejemaš v odnosih in česa ne. Ker je velik izziv življenja premagati meje znotraj sebe, jih odriniti tja, kamor še v sanjah ne bi pomislili, da je mogoče. Takrat ti bo dovolj zlaganih ljudi, dovolj ti bo, težkih dni, dovolj ti bo poniževanja in vsega, kar te omejuje. Ker zares nič na tem svetu ni vredno, da se počutiš manj kot si vreden. Ker si svetloba, ki raste.

Pa se želiš ločiti, se spremeniti, iti naprej, biti drugačen in si rečeš, postavil bom mejo! Se zgodi, da se kdaj znajdeš med dvema mejama, dvema stenama. Svojo in od drugega. Pa poskusiš, prvič, drugič, tretjič,… dvajsetič, a ne uspe. Pa se v mislih tepeš, da ti je spet spodletelo. Oh in najljubši stavek drugih: »Postavi mejo, enostavno je. Povej, ne. Povej, ne bom! Pač reči, tega se ne grem.« Pa poskusiš, vmes se smeješ, sam sebi, ko v glavi sprejemaš dialoge. Dialogi se vrtijo, poletje preide v jesen, zima zamenja jesen, in leto je naokrog. Tvoje meje, so enake. Vrtiš se, izhoda ni. Vsaj tega, ki si si ga zamislil. Čeprav ga vidiš, a ga ne zmoreš. Zmorejo ga drugi. Pa ti svetujejo, polagajo v usta nasvete, ki naj bi jih upošteval. A včasih to ne gre. Svetujemo objektivno, svojo zgodbo čutimo subjektivno.” Jaz bi tako, naredi tako, tako bo najboljše zate.” Nekako tako to gre. Izhajamo iz lastnih doživetij, izkušenj in včasih se mi zdi, da se tega ne zavedamo. Kar je bilo dobrega, je delovalo za vas, mogoče drugemu ne bo ustrezalo.

In kako boš rastel, če ne boš dal skozi takih preizkušenj? Ja, razlikujemo se, eni smo specialisti v postavljanju mej in potem spet šibki na drugih področjih, in obratno. To je čar vsega, ljudje se spoznavamo, si izmenjujemo izkušnje, preizkušnje, se učimo drug o drugem. Včasih je potrebna velika moč, da postaviš mejo, včasih je potrebna velika moč, da si zmožen ponavljati dogodke, za katere veš da te prizadenejo. Včasih sploh ne veš kako zelo močan si. Šel si čez ovire, čez slabe dni, čez ljudi, situacije, ki so te vlekle navzdol.

A moral si najprej navzdol, da lahko zdaj greš in vibriraš vse višje in višje. Vidiš drugače, čutiš drugače in sprejemaš drugače. In kaj je lepšega od tega? Naučil si se sprejemati sam sebe v vseh situacijah. Si bil tolažba, ko si jo rabil. Si bil moč, ko si jo rabil. In si bil pogon, ko je bilo dovolj. Tako da, meje? Postavljamo si jih sami in vsak bije svojo bitko. Kdaj pride pravi čas za slehernega, ve vsak posameznik zase.

Ne tepi sam sebe, da ti ne uspeva, ti bo. Pomembno je, da si zaupaš, se spoznavaš, nenehno učiš in poslušaš svoj notranji glas. Včasih je že tam, pa ga ne slišimo. Ga nočemo. Ampak je tam in vse močnejši je. In ko boste imeli končno dovolj, bo tudi meja prišla. Do takrat pa, ne bodite prestrogi do sebe. Radi se imejte, negujte se, in si zaupajte, da je vse tako kot mora biti. Lekcija vedno pride, ko jo rabite. In tudi vedno odide, ko vam klikne, da je nekaj potrebno narediti. Ne za druge, zase. Ker, ko boste začeli vibrirati višje, se bodo meje začele postavljati same od sebe. Ljudje, ki jih ne boste rabili več, bodo šli. Situacije se bodo spreminjale in vi boste blesteli.

Osebam, ki jim vsiljujete svoje odločitve, pa raje vprašajte naslednje:

“Si srečen s to odločitvijo? Kaj pomeni zate ta odločitev? Zaradi česa misliš, da tega ne zmoreš? Kaj bi ti pomagalo prebroditi to situacijo? Kaj bi ti pomagalo, da bi prišel do te poti, ki si jo želiš? Kdo si, kaj si želiš zase? Kaj je trenutno drugače od tega, kar si resnično želiš zase? Kako ti lahko pomagam, da boš bolj trden, močan v svojih odločitvah? “

Tako boste lahko nekomu na nevsiljiv način pomagali, da se počuti slišanega in hkrati mu bo lažje, da ne gre z glavo skozi zid, pri svojih odločitvah. In takrat, brez obsojanja energija steče. Ker takoj, ko dajemo sodbe, nasvete o tem zakaj kdo ne naredi nekaj, kar po vaši logiki, bi nekdo moral, se le tisti umakne in se zavije v svoj majhen kotiček, za živo mejo, za vsemi ljudmi.

In ne pozabi:

Tudi nežen cvet se mora prebiti iz blata, trde prsti in zrasti proti svetlobi. Iz teme in težavnih razmer se razvije v novo rastlino, v nov cvet. ~Julia Doria

Lička gor,

Amadea*