ZAKAJ SE VČASIH NE MOREMO VRNITI DOMOV?

Koliko je dni, ki nam prehitro bežijo? Koliko je pozabljenih iskrenih pogovorov? Koliko je pozabljenih objemov? Koliko je prelomljenih obljub? Koliko je pozabljenih besed, rad te imam? Koliko je pozabljenih ljudi, ki nas imajo zares radi? Koliko je pozabljenih trenutkov in ljudi, ki so nas naučili, da je ljubezen tisto, kar bi moralo biti v osrčju vsega? Koliko je ljudi, ki nas imajo radi, ne glede na vse? Ne glede na to kje in kaj smo? KOLIKO?

Včasih lahko samo začnemo potovanja, ki nam jih pokažejo naši otroci.

Imela sem priložnost spoznati fantka, bi rekla, da je star okrog 8 let. Prišel je do mene, mi z nežnim glasom zašepetal svoje ime, se mi nasmehnil in me vprašal kaj počnem. Sva poklepetala. Opiše mi svoje dogodivščine v šoli ter zaupa stvari, ki jih ima rad in da si letos za božič ne želi nobenih igrač, le da…. glavo obrne proti tlom in za trenutek utihne. V roke mu položim skodelico, da v njej pripraviva čarobni napoj, še prej pa oba zapreva oči in si nekaj močno zaželiva. Ko odprem oči, so njegove še kar zaprte. Mislim si, oh to pa res mora biti neka močna želja. Ko bi videli tega fantka, oči je imel zaprte, nasmešek do ličk, v rokah pa čarobni napoj, katerega sva prej začarala, da se želja res izpolni. Vpraša me: »Misliš, da se bo moja želja izpolnila?« Rečem mu: » Če si si dovolj močno zaželel, verjamem, da se bo. Veš, naše srce vedno zaigra, ko si želimo nekaj dovolj močno.» Nasmehne se mi, spije čarobni napoj, odloži skodelico in gre naprej. Pa pride za nekaj časa spet nazaj. Pripelje sestrico in ji reče: »Glej, tu si lahko zaželiš nekaj dovolj močno in če boš v to verjela, se mogoče uresniči. » Sestrica me vpraša: »Kaj pa, če se ne uresniči to takoj ali pa sploh ne?» Rečem ji: »Nič hudega, potem veš, da te na tvoji poti čaka še nekaj drugega in verjamem, da to kar te čaka, bo polno novih čarobnih poti.» Oba z bratcem se nasmehneta in odhitita proti svojim staršem. Sestrica nekoliko hitreje, bratec bolj s počasnimi koraki. Otožno pogleda svoja starša in čaka… Ni mi takoj bilo jasno kaj čaka. Še enkrat pogledam proti njim, oče ga objame in fantek se nasmehne.

Pred odhodom, priteče do mene, me pocuka za rokav in mi zašepeta nekaj na uho. Zašepeta mi: »Veš kaj? Uresničilo se je.«

Zakaj se včasih ne moremo vrniti domov? Mogoče zato, ker je to težko. Težko se je vrniti domov. Domov k sebi. Včasih rabiš nekoga, da ti pokaže pot. Ko na koncu spoznaš, da se je vredno boriti za ljudi, začneš hrepeneti po nekom, ki te resnično pozna. Po nekom, ki te pozna v dušo in te bo pomnil, ko te ne bo več.  

In če se vzorci ponavljajo, bolečina širi, se lahko ljubezen tudi. Tudi prisotnost lahko potuje skozi čas. In koliko je ljudi, ki si želijo zgolj vaš objem?

Koliko vsega tega pozabljenega bo pri vas, pa odločitev prepuščam vam.

Včasih moraš preprosto verjeti. Si pričarati svojo čarobno skodelico in si nekaj močno zaželeti. Zase.

Lička gor,

Amadea*