DA SE ZGODBE SREČAJO, SE SPOMINI NAJDEJO…

Se sprehajati po mestu. Ne v kateremkoli, svojem prvem. Svojem rojstnem. Na starih mestih, kjer si preživljal svoj čas s prijatelji, ni več poti, ki so nas vodile do zbirališča. Zbirališča, kjer si delil svoje obljube, svoje skrivnosti, svoje želje. In takrat te čisto noben ni prepričal v to, da česa ne zmoreš, ker si vedel, da boš dosegel vse, še tisto kar so drugi dojemali kot povsem nerealno. Pa si drvel z rolerji po najbolj neurejenih poteh, s ciljem, da se imaš zgolj lepo. Zase! Pa si bil sam svoj šef, ko si lahko s privarčevano žepnino skozi leto, naročil vročo čokolado za vse svoje prijatelje. Od takrat so se trgovine zamenjale, križišča spremenila v krožišča. Drevesa na katerih si preživljal svoj prosti čas, so požagali. Ljudje so se postarali, nekateri odšli, nekateri odrasli, nekateri spremenili. Sebe, svoje bistvo, svojo pot. Svoje želje.

In ko pogledaš nazaj, koliko prvih stvari je bilo. So bile prve besede, prvi koraki, prvi smeh, prvi jok, prvi sošolci, prvi prijatelji, prve službe, prva razočaranja, prve izgube, prve ljubezni. Izgubiti prvo, in najti drugo. Včasih nerazumljivo, včasih povsem razumljivo. Oditi v spomin, si ga priklicati ali ga izbrisati, pozabiti? Ker je vsak spomin del tebe, in tudi če ga izbrišeš, se slej ko prej spomniš. Spomni te vonj, ime ali situacija v kateri se znajdeš. V situaciji, ki si si jo izbral sam ali pa ti je sama prišla naproti. Spomin pravi, POMNI. Pomni vse izkušnje, ki si jih doživel. Neprijetne, boleče ter prijetne, ki tvoja lička spravljajo v višave.

In telo tega, kar je zapisano, ne skriva. Nenehno nam sporoča, kaj se dogaja z nami in nam kaže, kje so potrebne spremembe. Včasih nam kakšni dogodki nenehno bežijo pred očmi in ne moremo naprej, spominjamo se ga kot da se je zgodil danes. In ko poči, našega stanja več ne moremo ignorirati.

Kaj ko bi prisluhnil svojemu telesu? Svojim spominom? Svojim odzivom? Kaj, ko bi spremenil miselne vzorce, ki te vežejo? Ker imamo moč, da pozdravimo svoje življenje. Izbire, ki so nas vlekle na vse strani, dokler se nismo razvlekli do te mere, da nismo našli več svojega bistva, svojega notranjega miru. In če bi znali svetovati sebi, kot svetujemo svojemu najboljšemu prijatelju, bi šlo? Pa se obrnemo vstran, ne od prijatelja, od sebe. Ignoriramo telesne odzive, spomine in vse situacije v katerih se znajdemo. Zapremo oči in upamo, da mine, pa ne.

S čim ne zdržimo več?

Pa so drugi koraki, druge besede, druge ljubezni, drugi smeh, druga presenečenja, druge službe, drugo življenje. In vse to je vaše, naj je pristno, da se zgodbe srečajo, se spomini najdejo. Sproščeno in iskreno, tako da bi nas odnosi “hranili”, namesto izčrpavali, opogumljali namesto zavirali.

In je res, da se vsi trudimo pozitivno gledati v oblake, pojemo k soncu, k srečnemu koncu. In ko se resnično ljubimo, vse v našem življenju steče.

Vse mine! Ker življenje potrebuje spomine! Da se zgodbe srečajo, se spomini najdejo.

Lička gor,

Amadea*