LAGALI SO…

Vsako leto, naredim refleksijo svojega leta. Verjetno nas kar nekaj postavi novoletne obljube, kaj vse bomo naredili, kje in kako se bomo izboljšali. Ene obljube izpolnimo, druge obljube, žal ostanejo v zraku. Za svoje lahko povem, da so letos temeljile na povsem drugačni noti. Temeljile so na osebnostni rasti. Nekateri so to sprejeli, nekateri pa niso hoteli razumeti. Kolo se je vrtelo naprej. Ker se mora. Bodisi v pravo smer, bodisi v drugo smer. Ker sta obe pravilni. V obe smeri napreduješ. Spoznavaš sam sebe, kaj vse zmoreš in na čem še moraš delati. Ker rasteš.

Letos me je splet okoliščin pripeljal do srčne deklice, katera je navzven delovala srečna, samozavestna. Po parih pogovorih z njo, pa sem videla, da je v sebi izjemno krhka, žalostna, nesrečna. Eno izmed prvih vprašanj, ko malo bolj spoznam otroke in z njimi navežem stik, je: »Kako zelo se imaš rad? Kaj si želiš zase?« Njihove očke, so zmedene, ker po navadi tega vprašanja ne pričakujejo. Vseeno pa večinoma dobim odgovore kot so: srednje, malo, lahko bi se imel/-a bolj ali pa so tiho, obrnejo glavo navzdol in otožno pogledajo vstran. Ne bom pozabila dne, ko je pozno večer prišla do mene punca s vprašanjem: »Kaj pomeni imeti se rad? Kako to narediš in kdaj veš, da se imaš rad?« Oči so se mi orosile. Pred mano je stala velika punca, navzven samozavestna, nasmejana. A njene oči so kazale nasprotno. In takrat sem vedela, da moje vprašanje ni zaman. Kolikokrat vprašamo sebi ljubo osebo: »Si srečna? Se imaš rada?« Eni definicijo – imeti se rad- ne poznajo, ker enostavno v njih ne obstaja, ker je niso usvojili tekom procesa odraščanja. Moj spomin sega daleč nazaj, ko sem bila še v srednji šoli. Spomnim se osebe, ki nas je namesto, da bi nas opolnomočila, nenehno izpostavljala slabe kvalitete, nas podcenjevala in bodrila samo tiste, ki so bili z ocenami nadpovprečni. Takrat tega nisem razumela in tudi danes, ko pogledam nazaj, še vedno ne.

Na svet pridemo, da dosežemo svoj maksimum, da se dokažemo sebi in drugim kaj in kdo smo. Da živimo življenje, ki ustreza nam. Da se naučimo sprejemati, spoštovati, in ceniti vsakega, ki nas obkroža. Da čuvamo svoje kvalitete, tudi če se komu zdijo, da naše ne bodo služile nikomur. Ker bodimo realni, noben dojenček ne ve, kaj pomeni sovraštvo. Ko ga pogledaš, je v njem le radost. Nekje tekom odraščanja pa se vseeno naučimo, sprejemati manj kot si zaslužimo.

In če bi danes še enkrat videla to osebo, bi ji rekla: »Lagali ste. V vsakem izmed nas je bilo toliko potenciala, a v nas tega niste hoteli videti. Škoda. A ste nam dali moč, da dokažemo nasprotno. Ker smo borci. ” Kvaliteta, ki ne sme biti spregledana.

In če se vrnem k punci. Dala sem ji navodilo, da naj vzame zvezek in vanj napiše vse svoje pozitivne stvari o sebi in v čem je dobra. Brez pravil in omejitev. Če bo imela težave, naj pokliče prijatelje, da ji bodo pomagali pri njenih pozitivnih kvalitetah. Še zdaj se spomnim, da je trajalo en dan, da je vse napisala. Mučila se je. A je vztrajala. Naposled je le končala in prišla do mene. Prosila sem jo, naj zdaj na glas prebere vse kar je zapisala in začne stavek z: Rada se imam ker… Njen glas je bil mešanica, jokanja in smejanja. Ko sva končali, sem ji rekla, da si zdaj ta kupček papirja naj zalepi na omaro in naj nikoli ne pozabi naslednje:

Prišel bo dan, ko boš mislila, da se moraš utopiti.

Imela boš dan, ko boš mislila, da si manjša od vseh drugih.

Ko ne boš vedela točno kdo si.

Vmes bo težko, stala boš v temi.

Slišala boš stvari, ki niso tvoja resnica.

Lahko te opredelijo. Lahko te zavržejo. Gorela boš.

Ampak ne v sebi. Ker te vidim, kako blestiš.

Mogoče zdaj ne vidiš. Ampak že si. In hitreje kot se svet zavrti, vedi,

da imaš to radost v sebi.

In zakaj ti dve zgodbi?

Ljudje pozabijo, sistem pozabi, šole kdaj pozabijo, starši kdaj pozabijo. Prosim vi, ki to berete, ne pozabite. Radi jih imejte. Večkrat jim povejte. Cenite njihove kvalitete, ne glede na izbrani poklic. Ne glede na to, če kdaj zaidejo s poti. Majhni ali veliki. Stari ali mladi. Ker, če sem se sama kaj naučila sem se to, da vsaka moja kvaliteta, ki je za nekatere bila moteča, se je izkazala, da sem točno z njo napredovala. Predvsem osebnostno. In to je za začetek kar lahko naredite zase in za svoje ob sebi. Zato, ko si pišete svoje zaobljube, ne pozabite, da naj pride v ospredje radost in mir v sebi.

Zato naj lažejo, vi veste.

V spomin, mojim.

Lička gor,

Amadea*