TEBI MAMA, TEBI OČE

Ljubezen, spoštovanje, odnos do drugega, notranja sreča, izražanje svojih nemoči (brez občutka krivde), razvijanje, podpiranje, sodelovanje- sebe in drugih… Kje je vse to?

Opazujem otroke in njihove starše, nekateri starši se močno trudijo za spremembe in dobrobit otroka in družine, nekaterim je vseeno, nekateri sodelujejo z vsemi- samo z otrokom ne. Nekateri postopajo s tisto pravo špartansko vzgojo, nekateri spet s permisivno vzgojo. Nekateri tavajo. Vsak od nas pa vzgaja in dela to kar zna, to kar se je priučil tekom izkušenj odraščanja in od svojih staršev.

Opazujem znance, kako se vsak na svoj način bori z novo vlogo, zlasti v starševstvu. Nekateri zelo vpleteni ter angažirani, spet drugi ne vedo, kaj točno naj bi v tej vlogi počeli. Nekaterim se ne da ukvarjati ali ne zmorejo, drugi pa se preprosto znova spoznavajo in učijo nove vloge. Berem bloge, kjer se ženske bojijo spregovoriti o tem, s kakšnimi strahovi se pred, med ter po nosečnosti soočajo. Dogajajo se spremembe v njej, otroku in oblikuje se nova vloga partnerstva.  Bolečina je vmes neznosna, bojiš se, da karkoli narediš, ne bo dovolj dobro. Ne zate, ne za otroka, ne za partnerja. Boriš se, koplješ, nekje pokopaš tudi sam sebe. Zmeden si,  jezen, nemočen, iščeš se. Poleg tebe je majhna nova oseba, ki te uči. Hkrati se novega partnerstva, učiš tudi ti. Otroci pa kot vemo, vse posrkajo nase in so vedno naša ogledala. Ker nam vedno nekaj sporočajo, če jih le opazujemo. Pa smo jezni, slabe volje in jokajo, pa smo dobre volje, pomirjeni in se nam smejijo. Nas čutijo. Predal bi se jim naj v celoti, saj se trudiš, ampak vmes obtičiš. Brez energije si, brez volje, eksplodiraš. Pa rastejo zobki, mučijo jih krči, neprespane noči, hodijo po poti v odraščanje, oblikujejo se v samostojne osebe in ponovno testirajo tvoje meje. Se zaljubljajo, pa spet od ljubijo. Se odselijo pa spet preselijo nazaj.

Pa ga stisnemo k sebi, ker zaznamo, da ima slab dan. Ga potolažimo, ko je jezen in mu povemo, da je jeza sprejemljivo čustvo in naprej skupaj z njim iščemo načine, kako bi se jezo naučili umirjati ter sproščati. Pa se igramo, ker mogoče igranje rabita oba, ne samo on. Se kdaj pohecamo skupaj z njim ter mu pokažemo, da ima tudi starš lahko majhnega notranjega otroka v sebi. Ga pohvalimo, podkrepimo, takrat ko ima obute copate, namesto vsakdanjega opozarjanja in kaznovanja, zakaj jih nima. Se skupaj z njim uležemo na travo in imamo dan brez čevljev. Ga učimo, zakaj je lepo bivati v urejeni sobi, ceniti svoje stvari, odgovorno ravnati z osebnimi stvarmi, namesto pregovarjanja, zakaj ni pospravljeno po naših standardih.

Namesto, da takoj eksplodiramo se vprašajmo: “Zakaj v tem trenutku, otrok v nas (z dejanji) vzbudi določene občutke?” Vprašajmo ga, zakaj počne kakšno stvar, naj nam razloži: zakaj je je jezen, zakaj je žalosten, kaj ga veseli, kaj je danes bilo lepega v dnevu, kaj je bilo žalostnega v dnevu, kaj mu določena stvar pomeni. Pogovor. Tisti globok. Katerega rabimo vsi. A verjamem, oh utrudi. Še bolj pa vas bo utrudilo, če boste izgubili stik s svojim otrokom. Otrok, ki se trudi, da vam bo ugajal, otrok, ki se trudi, da bi ga sprejeli, otrok, ki se mogoče vsak dan bori z nekom, da ga ne bi zavrnili, otrok, ki si vaše bližine želi bolj kot kakršnega koli drugega darila, otrok, ki vam nagaja, da bi dobil vašo pozornost ali pa izraža potrebo po mejah, otrok, ki išče potrditev, da je nekaj dobro naredil, otrok, ki vam pokaže česa sam ne zmore, otrok, ki pravi: “Pusti me na miru!”, pa v sebi upa, da ne boste šli vstran in ga boste stisnili še bolj močno k sebi. Otrok, kateremu boste dali vedeti, da se boste borili zanj do konca. Vse preveč je osamljenih, vse preveč prezrtih, vse preveč oškodovanih, vse preveč zlorabljenih, vse preveč otrok, ki so bili primorani prevzeti starševske vloge. Otrok je odgovornost, ne odločajte se zanj, le da bi samo malo preizkusili kako je biti v tej vlogi. Ker verjemite, težko je biti zapuščen otrok, težko je, ko ne veš kako mu razložiti, zakaj so se ga starši odpovedali, težko je, ko gleda prijatelja, ki ima bolj ljubeče starše kot jih ima on. In zato vsi, ki ne najdete več skupne poti, najdite voljo sodelovanja, zaradi otroka.

Ker je otroku treba dati vedeti, da je otrok otrok in ne starš. Da se otroku postavlja meje na human način. Da je dovoljeno, da se smeje, da je dovoljeno, da se izraža, da je dovoljeno, da je srečen. Da se ga sprejme z vsemi prednostmi in pomanjkljivostmi, ker verjemite, da se bo na teh učil. In mogoče ga bodo prav te lastnosti popeljale nekam, kamor ne seže vsak.

Naj je ta zapis v znak podpore vsem mojim prijateljicam, ki so skrbne in ne obupajo, naj je še tako težek in neprespan dan za njimi. Vsem staršem, ki najdejo čas za partnerja in otroka. Vsem samohranilkam, ki se borijo zase in za otroka. Vsem skreganim, ki vseeno najdete skupno voljo, da otrok zaživi. Vsem, ki na glas poveste o kakšnih težkih trenutkih, da bo mogoče drugim lažje, ko bo nastopil čas za to vlogo. Vsem, ki otroke učite, da s sovraštvom ne pridemo daleč. Vsem, ki sporočate, da je v redu biti kdaj nemočen, da je v redu, če kdaj ne najdemo izhoda in da je vredno, da se še naprej trudimo. Vsem, ki se boste od danes naprej, trudili biti boljši starš. Zase. Za njih.

Ti pa, zapri oči. Kaj od staršev si si želel, ko si bil majhen? Kaj ti je bilo všeč? Bodi to in še več! Čas za spremembo je vsak dan.

Zato tebi mama, tebi oče. Ljubi ga. Stisni ga. Uči ga. Imej ga rad. Svojega ali drugega.

Lička gor,

Amadea