PO POTI NEUMNEGA DO POGUMNEGA

Sem pogumen… sem neumen, par črk prvi besedi odvzameš, par jih dodaš in že se beseda spremeni.

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je neumna oseba tista, ki je zaradi močnega čustva zelo razburjena, oseba ki ne izkoristi priložnosti. Smo razburjeni, ker se bojimo stopiti korak naprej? Iti čez naše meje? Pogledati kaj je na drugi strani, če se odločimo biti pogumni, namesto neumni. Biti pogumen je prava eksplozija čustev. Včasih bi se najraje vdrl v zemljo, včasih misliš, da si kralj in greš preko sebe, včasih si berač, ker veš kako bi moralo biti, kaj bi moral narediti, še v glavi imaš napisan scenarij, ampak ne gre. Nekje se ustavi, nekje sam sebe prepričaš, da ne gre. Pa utihneš. Ustaviš se. Ves scenarij, ki si si ga vrtel, propade. Razočaran si, razburjen, verjetno še najbolj nase, ker te neka nitka iz stropa upravlja in te noče poriniti en korak naprej.  Ljudje te poteptajo, tudi ti sam sebe. Ker ne zmoreš. Zvečer zaspiš z mislijo, da bo jutri nov dan. Dan, ko boš pogumen. Dan, ko boš dvignil roko sredi predavanja ali kolektivnega sestanka in postavil vprašanje ali predlog, ki si ga želiš izreči že 15 minut. A srce ti razbija, roko spustiš, preveč je. Bom naslednjič, si rečeš. Pa podobno vprašanje zastavi tvoj sošolec/sodelavec, jezen si. Saj ne veš, če nanj ali bolj nase, ker te je spet neka nitka iz stropa ustavila in omejila. Ne vem, če se vam je že kdaj zavrtelo v glavi, a občutek je podoben. Le da se tokrat počutiš povsem paralizirano. V glavi ti zvoni glas, povej, povej, stori, stori… a ti otrpneš. In pride večer in tvoje želje o tem, da je jutri nov dan, usahnejo.

Takšnih malenkosti, ki nam otežujejo življenje, samo zato, ker si ne upamo biti drzni, da si ne upamo biti pogumni, je ogromno:

  • pretežko  je poklicati v službo in prositi za dan odmora,
  • pretežko je dati odpoved, ker te delo ne veseli,
  • pretežko je bivšemu partnerju ali sodelavcu postaviti meje,
  • pretežko je zjutraj vstati iz postelje,
  • pretežko je kolegico prositi, da ti čuva otroka,  
  • pretežko je delati na nečem kar te veseli,
  • pretežko je nekomu povedati, da ga imaš rad,
  • pretežko je pomagati brez razloga,
  • pretežko je stopiti do osebe, ki te osrečuje- raje jo boš opazoval preko socialnih omrežij,
  • pretežko je povedati prijatelju, da te je prizadel, raje boš v glavi obračal monolog z eno in isto vsebino- čeprav veš, da vedno prideš do istega zaključka,
  • pretežko je prositi za pomoč,
  • pretežko se je postaviti na svoje noge,
  • pretežko je biti neodvisen od nekoga drugega,
  • pretežko je reči ne,
  • pretežko se je postaviti zase,
  • pretežko je povedati kje si in kaj si,
  • pretežko je začeti svoj posel, kaj če…,
  • pretežko je pustiti nekaj kar te ne veseli in začeti nekaj kar te osrečuje, kaj če…,
  • pretežko je partnerju povedati to kar si že prijatelju govoril o njem,
  • pretežko je odpovedati poroko, čeprav nisi srečen,
  • pretežko je podpirati nekoga, ki je zabredel še bolj kot ti,
  • pretežko je znova začeti in ljubiti,
  • pretežko je odpustiti,
  • pretežko je priznati, da rabiš odmor od svojega otroka, čeprav ga imaš najraje na svetu,
  • pretežko je priznati, da ne zmoreš sam,
  • pretežko je biti ~ POGUMEN!

Kaj za vraga se bojiš? Si na točki, ko si že itak zrušen, nemočen, čas je da gre le še samo na boljše. Omejuješ sam sebe z vsemi kaj če… Kaj če ti povem, da se ti bo svet povsem obrnil v novo smer, ko boš za en korak bolj pogumen, kot si. Spravi se v akcijo, povej si : »5, 4, 3, 2, 1« in pojdi v pogon. Sama si predstavljam, da sem kamenček, ki ga natakneš na fračo. Ko se zalotim, da si nečesa ne upam, si predstavljam izstrelek iz te frače. Kamenček bi letel proti cilju. Sem bila nekoč tako pogumna? Nikakor ne!

Ne živi v preteklosti, ne žaluj za svojim starim jazom, ne sprijazni se s tem, da je nekaj dovolj, če v dani situaciji nisi srečen. Čaka te še toliko lepega, srčnega, tvojega! Saj pridejo ti naši »neumni« notranji monologi: »Kaj bo, če povem to?«, »Kaj bo, če naredim to?«… Kaj bo? Tvegaj! Tvoje življenje je, sledi svojim ciljem, svojim željam. Kar bo za nekoga neumno, bo morda nekomu drugemu zelo všeč. Ne omejuj se! Dvigni roko na predavanju, kolektivnemu sestanku in vprašaj, raziskuj. Ti spoznavaš, ti se porivaš naprej. Ker drugače se nekje zatakneš, nekje kolebaš, nekje mimo tebe odide 365 dni. Pa si poveš, jutri je nov dan, jutri pa bom. Jutri bom nova oseba, oh ja… boste že videli… In padeš- enkrat, dvakrat, trikrat…petstotič. In potem vstaneš, ker ni vrag, da se ne bi izkopal iz tega dna. Lahko si pogumen in čustven. Lahko si pogumen in jezen. Lahko si pogumen in žalosten. Lahko si, če si pustiš biti in se prepustiš temu toku, ki ti da moč za nekaj novega.

Postavi kdaj mejo ne drugim, ampak sebi. Povej si, dovolj je. Ker je! Vsi, ki so ti rekli, da živiš samo enkrat se motijo, živiš prav vsak dan. Kako boš izkoristil dan, ure pa je povsem na tebi. Ostani si zvest. V mislih in dejanjih, z občutki skozi širni ocean, poln valov.

Vrtelo se ti bo, a ko boš le imel dovolj, se odloči za skok. Skok, ki bo osvobodil! Znebil se boš lastnih obrambnih zidov in čustev.

Sprosti se, zapri oči in zadihaj. Predstavljaj si, da si vse in še več. Edinstven. Oseba, ki lahko ponudi svetu ogromno, če le pokaže voljo in je pogumna. In ta oseba si ti. Teci po poti pogumnega. Saj veš, da zmoreš! Odštevam ti, nekje začni!

Lička gor,

Amadea