ZLOMI ME, SESTAVI ME, BOM OSTAL ENAK?

Vsi jo kdaj uporabimo. Večino časa se tega ne zavedamo, ko pa se, pa je spoznanje odrešilno. Projekcija je ena izmed tistih obrambnih mehanizmov, katera se pogosto pojavlja v odnosih v katerih smo. Sama priznam, se svoje dolga leta nisem zavedala, dokler se nisem znašla v odnosih, kjer so svojo negativno energijo nenehno projicirali name. Počutiš se ponižano in začneš dvomiti vase, v to kar si. Počutiš se, kot da nič ne narediš prav. Pojavi se strah, ki je kot sanje, nočna mora in ko se zbudiš, so njeni stranski učinki še vedno navzoči.

Osebe, ki uporabljajo projekcijo, so prepričane, da so druge osebe odgovorne za njihove potrebe in dobro počutje.  Ko nekdo ne poskrbi za tvoje potrebe ali ko si slabe volje, prestrašen, depresiven, takrat postane nekdo drug tarča tvojega pasivno agresivnega vedenja. Posledično, žrtev vzame vso odgovornost nase. Vsak posameznik ima določene nezaželene lastnosti, ki si jih kdaj zanika ali jih enostavno ne sprejema. Projekcija nas ščiti pred prepoznavanjem teh lastnosti tako, da jih pripisujemo drugim. Gre za to, da svoja slaba čustva ali namene pripišemo drugi osebi. Če smo nagnjeni k temu, da smo do drugih neprijazni ali sovražni, bi imeli o sebi, če bi si to lastnost priznali, slabo mnenje. Včasih se pasivno agresivno vedemo tako, da neupravičeno zbujamo krivdo pri drugemu. Pri tem ciljamo predvsem na njegova čustva. Fraze, ki so pogoste v našem odnosu so: »Nikoli mi ne poveš, da me imaš rad/a«, »Ubil/a se bom.«, »Odšel/la bom, spakiral/a bom in šel/la, če ne bo tega in tega…«, »Najboljše zate bi bilo, da bi bil/a mrtev/a«  Pogosto vzbujanje krivde uporabljamo predvsem zaradi manipulacije ter strahu pred separacijo. Včasih gremo korak naprej in v odnosu uporabimo sarkazem, zdrava meja je nekaj, uporabljamo pa velikokrat prikrito sovraštvo, ki ga zavijemo v šalo. Po izrečenem stavku, pogosto povemo: »Ah, saj sem se samo šalil/a.« Komaj kaj važno je, ali je to neposreden napad, komaj opazno poniževanje ali zarečena beseda. Zaradi neprijazne in zbadljive opazke nekdo postane predmet norčevanja, poniževanja. Osebo, ki je v tem odnosu se s tem povsem razvrednoti, zmanjša se mu dostojanstvo ter se ga poniža na povsem drugačnem nivoju.

Velikokrat tudi kaznujemo in ustvarjamo negativno ozračje, da drugega spravimo v negotovost. Saj poznate tišino in ignoriranje? Posameznik na drugi strani, se počuti nemočno, ne razume, kaj se dogaja. Krivdo pripiše sebi, išče razlago za nastalo situacijo, a odgovora ne dobi. Včasih ga pahne v depresijo, tisto močno, ko ne veš kaj si in kdo si. Ogromno je ljudi, ki ustvarja spletke, zavaja, se maščuje in se izogiba odgovornosti. In v ta namen laže, išče izgovore, izziva, obtožuje in zbuja krivdo pri drugih. Velikokrat ohranjamo svojo moč in namerno ustavljamo uspeh drugega. To počnemo tako, da zavlačujemo, pozabljamo informacije, prelomimo obljubo, ki smo jo nekomu dali. Oh, veliko tudi kritiziramo, obrekujemo. Smo negativno nastrojeni, proti drugim, sebi, celemu svetu. Saj poznate tisto, ko se gre na pijačo in namesto, da bi se 1h in pol pogovarjali o lepih stvareh, o svojih dosežkih, dosežkih drugih ljudi v svojem krogu, se mučimo s tem in kritiziramo kaj kdo je in kaj kdo ni. Verjetno smo že vsi kdaj bili v tem krogu, ampak kako lepo je, ko izstopiš iz takega kroga. Ko si zadaš, da boš vso negativno energijo, kritiziranje, obsojanje opustil. Pa ne le drugih, tudi obsojanje in kritiziranje samega sebe.

Pravo olajšanje boste začutili, ko se odklenete, ponovno zadihate in dojamete, da vse kar poveste o drugih ter počnete drugim, se težava nanaša na vas in je vedno povezana z vami. Vem, da je to težko sprejeti. Spomnim se, ko mi je pred leti znanka potožila, da jo partner vedno pusti samo in da je sama za vse. Ko mu je to povedala, in ga obtožila, da je on kriv, da je vedno sama, mi pove, da ji je rekel, da se on sam zdaj počuti kot kup dreka. In da ne ve več, kaj naj naredi, da bo srečna. Ni razumela zakaj je on zdaj tisti, ki se slabo počuti, če je ona tista, ki je bila sama. Rabila je kar nekaj let dela na sebi, da je ugotovila, da svojo lastno osamljenost projicira na njega. Z vzbujanjem krivde pri njemu, se je hotela osvoboditi, a ni šlo. In ko se začneš zavedati, katere obrambne mehanizme uporabljaš in kar v bistvu s svojimi besedami povzročaš pri drugemu, doživiš resnično razodetje. Ja, težko je, zelo!  A  pride dan, ko se enkrat zaveš, da si sam krojiš svojo srečo, svojo lastno počutje, svoj lastni jaz. Seveda moraš najprej imeti rad sam sebe. Sprejeti sam sebe. Si priznati in na glas povedati sebi ali partnerju ali komer koli drugemu s katerim si v odnosu: »Ej, osamljen/a sem!«, »Ej, rabim pomoč.«, »Ej, rabim malo časa preživeti s tabo.», »Ej, rabim objem«, »Ej, slab dan imam, oprosti, da se znašam nate, nisi ti nič kriv/a.«,  »Ej, veš prizadene me, ko tako govoriš z mano.« In če bi vsi tako bili malo bolj odkriti sami s seboj in z drugimi, verjamem, da bi bilo teh projekcij veliko manj.

Sama imam varno besedo, ki jo vedno uporabijo drugi, če opazijo, da sem šla preko njihovih mej ali pa pri meni zaznajo kakšno projekcijo. Beseda, ki je meni pomagala, da sem spoznala, kaj so moje projekcije in da se sploh zavedam tega, kar povem. Ker dejstvo je, da včasih besede zelo zabolijo in tudi če jih hočete vzeti nazaj, ostanejo tam.

Saj veste, če se skodelica razbije, jo lahko nekako sestavite nazaj, a nikoli več ne bo ista kot je bila. Izbirajte svoje besede, stavke. Ljudje smo in pod tančico vsega, smo resnično vsi enaki. Želimo si ljubiti in biti ljubljeni in to je vsa umetnost. Ker radost je protistrup za vse oblike strahu. Varno besedo pa ni težko najti, naj je vaša, naj vas opogumlja, naj vam da zagon za nov začetek, za nekaj več.

Lička gor,

Amadea