“VEŠ KAJ, NISEM OKEJ IN TUDI TO JE OKEJ!”

Se najdeš kdaj v fazi, ko preprosto nisi v redu? Ko sploh ne veš, kaj in zakaj se nekaj dogaja s tabo in preprosto si. Ko ne razumeš, zakaj stvari ne stečejo. Dnevi kar hitijo mimo tebe in ti sploh ne veš kdaj je dan in kdaj noč. Ne veš, kaj si jedel, če sploh si. Okrog tebe bi se lahko dogajalo sto različnih stvari in ti tega ne bi opazil. Prideš v neko stanje, ko ne veš kod in kam. Ko se nekdo pogovarja s tabo, dobiš prazen pogled in odideš nezavedno nekam. Tekom pogovora slišiš le par besed v celotnem stavku. Ljudje, ki te poznajo opazijo, da se s tabo nekaj dogaja. Večkrat ti pridejo naproti in ti ponudijo roko, pomoč. Bolj ko se ti približujejo, bolj jih odrivaš. Včasih ne razumejo, včasih pa preprosto ti ne zmoreš, ker je enostavno vsega preveč. Le redko sprejmeš in ker si najverjetneje zanikaš, da je s tabo karkoli narobe. Če si pa že priznaš, pa ne veš, kaj bi sam s seboj. Preprosto ne najdeš naslednjega koraka naprej. Tvoja iskrica v očeh izginja, tvoj nasmeh se le še redko pojavi. Tvoja moč izginja. Upanja, da prideš nazaj k sebi je le še malo. Sprašuješ se, kdaj in kje se je to začelo? Ne najdeš odgovora, ker je pretežko in zelo boleče pobrskati po spominu, kje in zakaj se je vse začelo. Ker pozabiš, da imaš tudi ti čustva, da tudi tebe kaj lahko prizadene, da si tudi ti lahko ranljiv. In potem si jezen nase, ker si pustiš, da ljudje ravnajo s tabo kot si želijo, si pustiš da hodijo po tebi, da te imajo za vse manj, kot pa si. Kar naenkrat oveniš kot roža, ki se jo preneha zalivati. In izpuhtiš.  Ker je najlažje odnehati, se prepustiti usodi, kot pa si priznati in na glas povedati: »Veš kaj, nisem okej in tudi to je okej.« Ker je! Ker je lepo, da se imaš rad takega kot si, da se sprejmeš z vsemi pomanjkljivostmi. Ker če odpreš oči, srce in razum, veš da imaš tudi ti neverjetno globino in bogastvo v sebi in to je nekaj na kar v težkih trenutkih, želim, da ne pozabiš!

Vsi se znajdemo kdaj v toku, ko ne vemo ne kam in kod. Tok nas požene v vrtinec, ki se kar ne neha vrteti, dokler ga več ni opaziti in tudi tebe ne. Vsi kdaj čutimo bolečino. Podobne dogodke občutimo čisto drugače. Vsak po svoje ravna in vsak se po svoje spopada z bolečino in bolečimi dogodki. Vsak občutek je pravilen, ker je tvoj. Pusti si biti jezen, pusti si biti vesel in pusti si biti ranljiv. Drzni si reči, nisem okej. Če zmoreš prositi za pomoč, je še toliko boljše. Verjamem pa, da vsi rabimo svoj čas. Vsak žaluje in gre čez svoje prepreke v različnem tempu. Tudi otroci shodijo ob različnih časovnih intervalih. Kje piše, da moramo vsako stvar preboleti v istem časovnem obdobju, kot jo je nekdo drug? Je pa res pomembno, da se obkrožimo z ljudmi, ki nas razumejo tudi takrat, ko smo v totalni zmešnjavi, ko ne vemo pokazati več nasmeha, ki smo ga imeli, ter ko ne vemo najti izhoda, čeprav je jasno nakazan. Da nas dvignejo in pokažejo, da to smo mi, ljudje.

Vsak ima svojo preteklost, vsak je doživel svoje otroštvo različno, vsak se bori po svoje. A dejstvo je, da smo vsi ranljivi. Jaz, ti, on tam- VSI! Eni pokažemo verbalno, eni neverbalno, eni se zavijejo v molk, se jezijo ali zaprejo v sobo. A na tebi je, kaj boš ti storil zase in potem kot prijatelj, kot starš, kot neznanec, ko vidiš nekoga, ki je nemočen. Ker vsak neznanec lahko postane tudi znanec. Oseba v trgovini se ti nikoli ne nasmeji brez razloga, daje ti signal da se boriš naprej. In mogoče, če bi vsi ljudje bili zmožni pogledati sogovorniku v oči, bi vedeli, kaj se z njim dogaja. Ni potrebna minuta, potrebno je le par sekund, da sogovornik ve, da si ob njem, da zaznaš in da veš, da obstaja. Da ga ne obsojaš. In da poveš sebi ter njemu: »Tudi če včasih nisi okej, je povsem okej!«

Lička gor,

Amadea