ZMOREŠ!

Včasih prazne glave, včasih polni elana in moči. Takrat se vprašamo kaj zares si želimo in česa ne. Kaj v odnosu sprejemamo in česa ne toleriramo.
Znajdemo se pred odločitvami in kolebamo. Je boljše, da gremo v to smer ali naj gremo v drugo. Notranji glas nam šepeta: »Kaj če bi vprašal koga za nasvet, sigurno bi mi znal pomagati.« In vprašamo. Včasih nam je odgovor všeč, včasih bi odgovor najraje kar preslišali. Odločamo se naprej.

Odločanje lahko razumemo kot reševanja problemov, ki se konča z rešitvijo, ki prinaša zadovoljstvo. Tako lahko to razumemo kot miselni ali čustveni proces, ki je lahko racionalen ali neracionalen.  Se vprašate kdaj: “Zakaj se je včasih tako težko odločiti? Se postaviti zase? Se boriti? Verjeti vase, v svoje zmožnosti?” Zakaj ne poslušamo sebe, ker če smo zares iskreni, odgovor že vemo. Ampak ne, tavamo naprej. Odločitve ni. Nas, velikokrat v tej zmešnjavi, tudi ne. Opazujem majhne otroke, kako tekajo po svojih poteh, naj bo toplo ali mrzlo, težko ali enostavno. Tekajo naprej. Odločajo se. Zase. V nekem trenutku nekaj vidijo, si nečesa zaželijo in noben na svetu jim tega ne bo preprečil, da tega ne bi dobili. Cilj jim je jasen.  Ne sprašujejo, če je to dobra odločitev ali ne. Učijo se iz posledic. Vidijo mačko, radi bi jo pobožali, tečejo za njo. Odločijo se. Ne kolebajo, če bi ali ne. Njihov  cilj je jasen in to dosežejo. Veseli so, izpopolnjeni. Srečni. Kaj se potem zgodi z nami odraslimi? Zakaj, ko si nekaj zares želimo, tega ne izpeljemo? Ne tekamo za tistim, kar bi nas izpopolnilo in oblikovalo v še boljše nas. Se res tako zelo bojimo spremembe?

Vsaka odločitev pomeni za nas določeno posledico, naj bo le ta dobra ali slaba. Ker ne tvegamo, raje obstojimo in nikoli zares ne vidimo kako bi bilo, če bi se borili zase, poslušali sebe in svoj glas. Spet dajemo veljavo okolici, namesto da bi poslušali sebe. Če zares poslušate sebe, srce že ve kaj bi rado, še preden se odločite zares. Življenje nas vodi vsak dan posebej. Odločitev ali smo pripravljeni kdaj tvegati, pa je na nas samih. Če vedno za svoje odločitve sprašujete druge, zares nikoli ne boste našli svojih želja, svojih odločitev. Vedno se bo našel nekdo, ki vas bo hotel reševati s tem kaj je prav in kaj ne. In vi, nikoli ne boste vedeli kaj je res prava odločitev, ker čisto zares se nikoli ne boste odločili vi. Dokler se ne boste sposobni sami odločati, stati vzravnano in sprejemati za svoje odločitve posledice, naj bodo le te dobre ali slabe, ne boste vedeli katera pot je zares bila prava. Na odločitvah se učite, na odločitvah rastete. In ko se zares osamosvojite, ne od staršev temveč od tega, da se vsi odločajo namesto vas, le takrat boste zares izpopolnjeni. Vedeli boste, da ste se odločili zase, za svoje življenje, za svoje misli.

Spomnite se, da smo na svetu vsi minljivi in da pravzaprav nič ni vezano na vas. So le trenutki, ki vas lahko obogatijo za kakšno izkušnjo več. Odločitev ali boste zaupali vase ali pa boste to palčko, da se odločajo namesto vas, predali drugim- pa je na vas. Otroci tvegajo, zakaj ne bi še mi? In ko boste spoznali, kaj ne deluje, boste bližje temu, kaj je za vas prav.

Lička gor.

Amadea